02 VAS

Čistih začetkov se komaj spominjam, vendar se najde kar kaj omembe vrednega.

Vasica leži, sedi, kleči, visi, spi, mežika, drnjoha, ta je dobra, ...

Se usedeš na motorko proti Trebnjem. V starih časih je vozil hlapon in to v Karlovac. Austroogrci so namreč tu zgradili progo, verjetno za preskrbo Vojne Krajine. Kaj vem. A gotovo je bila strateška poteza. So imeli vizijo, česar nam dan današnji tako fali.

Zadnjič sem se peljal tu, ko sem se vrnil iz Finske. Sem tako pogrešal počasno vožnjo motorke, in poglede na znane holmce, gozdove in zaselke, zateglo počasno govorico domačih logov, to zadnje je povsem izginilo.

»Na cugu so vsi po lublansk guvorl.«

Če se ne bi tam nekje pri Velikem gabru, nasproti usedla upokojenca, ki sta vlekla, kot v starih časih, bi mislil, da sem se na napačnega usedel.

"A otom potom."

Kadar koli smo se peljali smo pomno opazovali, dosežke standarda. Kje je kdo prizidal verando. Še na hlaponu, je nekega lepega dne, verjetno, kot pravim tistih časov se bežno spominjam, večinoma so zato pripovedovanja in tuji spomini.

Nekega lepega dne se je pojavila moda verand. To niso bile verande v današnjem pomenu. Danes bi rekli predprostor. Toliko, da si na suhem odklenil vrata, ne da bi ti za vrat teklo, ker marelo si moral odložiti, v drugi roki je bilo obvezno težko breme in z napušča je kapljalo, no in so verande bile statusni simbol.

V začetku samo, da je bila. Potem večje in večje, danes je itak že poseben objekt in zato rabiš gradbeno dovoljenje.

Ko verande niso bile več dovolj, ko so že večinoma bile, so se pojavila pomivalna korita. Pri nas je bila kuhinja tako mala, da smo dobili samo z enim koritom. Sicer so se večala in daljšala. Na Finskem smo enemu vgradili pipo z devetimi elektronskimi programi.

»Pa reč kej, če morš.«

In tako je en od otrok nekega lepega dne, ko je beseda nanesla na:

»Mi mamo pa verando.

Mi mamo pa rostfrei kuritu.

Muj stric je pa pulcaj...«

Stalno smo se prepucavali, a je bilo vse ena sama ljudska preproščina.

Ponavadi se je začelo z ali se gremo nožkat.

V tistih časih, in v tistih krajih, smo vsi imeli pipce. Tamali male, ta srednji srednje, ta veliki velike.

Takrat so se veselice, če so bile za kaj, obvezno končale z auf bix pa čreva na plot.

Vendar se ni nihče počutil kaj ogroženega. Če si imel čevlje, katere niso imeli vsi stalno, si imel tudi pipec. Pipec prej, ko čevlje.

Apropo na čevlje. Takrat smo otroci v gumijastih škornjih okoli letali. Sam sem bil težki frajer, ker sem imel nogavice. Večino so imeli stare cunje. Te sem tudi sam preizkusil, bolj iz solidarnosti, kot iz nuje. Saj na začetku, ko ti cunje babi navije na nogo še gre. Meni jih je malo bolj, da me ne bi zeblo. Pol tečeš in se ti cunja ravna in konča se z oteklo nogo, ker se je cunja na začetek škornja nabrala in se je škorenj zatorej skrajšal za tretjino. Toliko večji spet niso bili, čeprav so jih kupovali za več let. Pa, če si rasel al pa ne, da se ne bi bistveno poznalo s cunjo na začetku ali brez. Sem raje nadaljeval po lublansk. Z volnenimi nogavicami pozimi.

Smučke smo si sami delali, no, ta srednji so jih naredili tudi nam. Kadar se kakšna deska ni hotela dovolj kriviti, so ratale smuče za ta male. Pač toliko krajše. Čez jesen so bile v kozolcu zataknjene, da so krivino dobile, pozimi, saj ne prav za dolgo, ker so se zravnale, veselo na sneg.

Na smuči je bil usnjen jermen z žeblji zabit. Tam si zabil škorenj in juhu v dolino. Samo naravnost. Zavijati se ni dalo. Preden se je hrib zravnal, se je smuča zataknila v travo, ker je prebila sneg na krivini in naprej v teku po snegu. Škornji so ostali na smučah. Tisti z cunjami namesto nogavic pa bosi.

Iz nosov nam je teklo, pa nismo bili skoraj nikoli bolni. Pri igri smo se tako zagreli, da je sneg se takoj stopil, ko si ga dobil za srajco in pas.

Tako, da sem bil extra frajer, ko sem dobil gips (mavec).

Proti večeru smo se ponavadi nabrali na sosedovem toplarju. To je kozolec iz dveh vrst, povezan s pojato, kjer se je sušilo seno. U, je bilo luštno, ko se je na novo nabasalo sena. Smo se metali iz najvišje prečke ostrešja dol v globino. Globina je en, dva, tri ratala, ker si vedno v isto točko priletel. Tako, da je bilo prav težko izpod sena zlesti. Oj, kaj vse se ni dogajalo na kozolcu, ob kozolcu, okoli kozolca.

Kot že rečeno smo se proti večeru večinoma pri enem kozolcu dobivali, je vsaka hiša imela vsaj enega. Raje še kakšnega na travnikih. Pojata za listje je bila, sicer ločen objekt, a tudi poln zgodb in pripetljajev, da svinjaka niti ne omenjam.

In tako visimo po latah. Ponavadi smo se razporedili po velikosti, tamali na vrh, ta večji bolj pri zemlji. Narobe svet. A tavelikim se ni dalo zvirati, tamali smo bili kakor gumice in viseti tam zgoraj na eni roki in eni nogi, zraven, med pogovorom še kakšen lik narediti, preval, špago premet, pa se ni nikoli nikomur nič zgodilo.

Razen meni.

»K-du-pk. Majstn člouk«.

Za tiste, ki ne razumete Slovensko. Trubar je namreč rekel, da je Slovenščina iz Dolenjščine ratala, mi Dolenci ne rečemo mestni človek, ampak maistu, maisten člouk.

No, ta isti je tistega usodnega dne ravno začel na prvo prečko lesti. Prva je malo višja, da seno kadar se suši na latah, po tleh ne opleta, in sem drugo zgrešil, na kar sem nazaj stopil. In si nogo zlomil.

U, je bilo joka. Glede na to da, je bil večer, sem še do doma odskakal, prespal noč, zjutraj sva šla z babico na unga ob šestih. Na katerega sem se ponavadi zbudil, ker se je prav razločno slišalo, ko je zaukal doli pri potoku. Menda me je štuparamo nesla samo od cuga do bolnice, kar tudi danes z avtom ni ravno blizu. Sicer sem bil drobižek a vseeno. Stara ženska s prestreljenimi nogami, sicer vojni invalid.

Nazaj grede, sem že po malem na peto stopal. Dobil sem tudi leskovo palico, katera mi je pomagala. Doma v vasi so še starejši prišli gledati kako gips izgleda. Oj, to je bilo zgodb. Vsak je kakšno natresel. Če se ni sam poškodoval se je vsaj kakšen sorodnik. In to ne nogo zlomil. Enga je voz povozil. Enga je konj pomedral, en si je s sekiro koleno odprl in tako ure dolgo. Ena bolj zanimiva kot druga. Verjetno je kaj dodala še dolenska pripovednost, katera naj bi bila še posebej živa v naših krajih. (Prosto po Trdini)

A to je bilo poleti. Pozno pomladi smo sezuli škornje in naprej tekali bosi. V začetku po malem, po žetvi tudi že po strnišču.

Ne, to ni stranišče. Strnišče se reče ostankom stebelj žita na njivi po žetvi, ki pikajo, ko vrag, a to je bil preizkus, a si odrasel al nisi. Čeprav odrasli niso bosi hodili.

Na, sedaj vidim kakšna neumnost. Takrat smo samo ta gajstnati tekli po strnišču. Večinoma so šli prav počasi in previdno, z veliko stokanja in javkanja, včasih tudi joka.

Jok ni bil za nas. Čeprav po drugi strani, če se je kateremu res kaj hudega zgodilo, potem je bilo povsem normalno, da si se drl kot, da te iz kože dajejo.

Ko me je babi hotela okoli uh, ker sem ne vem kaj ušpičil, sem se začel tako dreti, da je premnogokrat zaklicala,

»pa saj te še klofnila nisem, kaj se pa dereš kot jeshar.«

To je stara fora, po moje so jo, deca, uporabljali že v kameni dobi. Še vedno deluje. Vidim pri sinu. Če bi mu rad kaj povedal češ, kdor ne dela, naj vsaj je, se začne tako razburjati kot, da sem začel ne vem kako delikatno temo in z njim se kaj tacega pač ne da kar tako razpravljati. Se mi vidi, de se me tako najhitreje odkriža samo, da ima mir.

Otroci v tistih časih sploh nismo znali hoditi. Zato se še danes reče kam tako letiš. Če so mi hoteli kaj povedati, so me vzdignili, ko sem pač mimo pritekel, me držali nad zemljo, povedali kar je bilo, slišal itak nisem nič, iz enga not iz drucga ven, ušesa namreč, me spustili na tla, po mojem sem še v zraku stalno migal z nogami, od dotiku pa frrrrrrrrt in me že ni več bilo.

Topogledno je bil tudi teritorij velik. Je bilo prav hecno potem čez leta, ko so raubarji in žandarji veljali samo od tistega, tistega in tistega bloka. Saj to še 100 m ni.

Doli so bili hribi. No ja hribi. Holmci, ko jih danes gledam so majhni, takrat se je tam svet končal. Holmci iz treh strani, porasli z gosto hosto. Do tam smo tudi gobe, borovnice, lešnike nabirali. Ne eni strani se je dolina spustila do rečice. Ravno pod našo vasjo je požiralnik. Tam se je odtekala. V črne globine, pošastne globočine.

Za potok je bil preširok. Kjer koli si poizkušal ga preskočiti, se je kaj klavrno končalo, če je bilo poletje, z veliko smeha. V drugih letnih časih, veliko stiskanja zob, šklepetanja z njimi in hitrega teka domov za peč, ali vsaj v hlev v svisli. Tam je znalo biti v senu prav vroče.

Na drugi strani rečice smo občasno srečevali drugo pleme mularije. Več kot dovtipov nismo izmenjali. Pač na njihov konec nismo hodili, oni ne na našega in bi složno živeli v neznanju, če ne bi na drugi strani rečice, potoka, bila železniška postaja.

Ponikve na dol. je pisalo na tabli. V čakalnici so bile lesene klopi. Izprane z leti, tako, da so letnice kar žulile v koščeno zadnjico. Bile so previsoke za mularijo. Parkrat na leto, me je babi odpeljala u maistu.

To je pomenilo Novo Mesto.

Se ne spomnim po kakšnem potu se je to godilo, spomnim se, dolgega tunela, hlapon je takrat zadimil vse vagone, in izpuščal je iskre, in to se je v tunelu prav posebno lepo videlo, na vsesplošno zgražanje, ker odpiram oknu, do vpitja babice češ, da mi bo glavo adtrgalu.

V maistu, sva potem prav dolgo hodila do centra, ker takrat še ni bilo, ali ni bilo več avtobusov. Taksi je bil veliko predrag.

To je bilo prehodno obdobje. Staro meščanske navade so partizani pregnali, kapitalističnega zaslužkarstva še ni bilo. Niti misliti ni bilo na kaj takega. Sem bil še premajhen, a menda so se v tistih časih še dogajale čistke. Sicer ne vem, če niso to velike zgodbe malih možicov.

No, verjamem, da so politične radi odstranili. A, če si bil lepo tiho in si samo življenje rad imel, po moje ni bilo problemov. Pač nekateri so imeli več od drugih. A teh je bilo malo. Imeli smo zato šolstvo, zdravstvo, in še kaj zastonj. In to zares zastonj.

Po mojem ne držijo niti tiste, da si vic povedal, in so te na Goli otok. To so bile bolj štorije za vaške gostilne. Sicer se nam je prav luštno godilo.

Sem se zavezal, da o sedanjosti ne bom, samo o starih časih. Mi je koj lažje, če malo navržem.

Razen tega dolgega pohoda in to v obe smeri, je bil obisk Novega mesta zame vedno velik, veličasten, zanimiv, razburljiv, poučen itd dogodek. Najboljši je bil konec. Presta in malinovec. To je bil višek dneva in življenja. Ja, takrat smo bili otroci z malim zadovoljni.

Originalni del vasi, verjetno, ko se je vse začelo, je bilo na hribčku ob gozdu. Naš del vasi je bil tako imenovani kajžarski del, ko so si bratje in sestre, strici in tete, postavili kajže ob robovih posestev. Na našem kocu sta bila dva kmeta izvzeta iz strnjene vasi na hribčku.

Po dobri stari dolenjski navadi smrtno skregana. Se nihče ne spomni zakaj. In kateri pra, pra dedek je začel in zakaj. A od kar svet stoji je bilo tako in tako bo tudi ostalo.

»Ga nai, k b abrnu.«

Kregali se bi tudi za oslovsko senco, v vasi ni bilo nobenega ta pravega osla. Tam, ko so se zmerjali si niso osla oponašali. Za tega sem slišal šele po preselitvi v Ljubljano.

Dokler so otroci še dovolj majhni, še ni preprek, da se ne bi igral z sosedovim, sicer bodočim smrtnim sovražnikom. In smo se in sam še danes ne dojemam krvnih zamer, kot moji vrstniki, ki so se srečali ponovno na pogrebu. Takrat vse eno skupaj stopijo. Sicer zatopljeni v meditativno tišino, a vendar.

V začetku sem poletne in zimske počitnice preživljal na vasi. Zadnji dve leti pred začetkom šolanja, smo obrnili in sem hodil na počitnice k staršem.

Zaradi mojih mestnih navad. Sem bil vaški posebnež ali original. S tem statusom sem imel pristop tudi do domačij, kjer sicer ne bi sprejemali nekoga, ki se z sosedi pogovarja.

Z dodatkom.

Naša babi je bila edina v vasi, ki se je z cigani razumela. Po mojem še iz partizanšne ven. In so nas cigani vedno obiskali kadar so mimo prikolovratili. Še posebej je bila naša vas za njih zanimiva, ker je bil na koncu vasi doma šintar. Šintar je od države postavljen možak, kateri zakoplje mrhovino.

Na koncu vasi je bila tudi vrtača. Vrtače so bile tudi drugje in v njih smo metali odpadke. Na koncu še odslužene gospodinjske stroje, se ni nikoli kup naredil. S časom je to poniknilo. Naslednje leto so tam koprive rasle. Čarovniško. A nas ni nobena od vrtač navdajala z grozo, ker je bilo dogajanje prepočasi. In tisto kar se ne zgodi pred našimi očmi pač ni mogoče.

Smo pa zato vsi priznavali strahove.

»To so ..., to so, to...«

No, se ne spomnim kako bi naj izgledali, a od časa do časa se je pojavil kdo, ki so ga prestrašili in so gotovo tam in tam, v tisto hosto ni za hoditi, ker straši. Če že moraš pa leti, ker se ti sicer kaj lahko kaj zgodi. Torej do nekaterih koncev smo imeli rešpekt, do kraških pojavov med katerimi smo rasli pa čisto nič.

Kot že rečeno celo državni sanitetni organ je kadavre zakopaval v eno od njih. Glede na to, da je na zgornjem koncu vasi, bi rekli ... Sem rekel, da ne bom o današnjih časih.

In cigani so radi prespali v hosti ob naši hišici. Hosta je sicer ene 300 metrov oddaljena, a se je zvečer videl ogenj in slišali zamolkli glasovi. Čez dan sem jih včasih celo obiskal in smo si z njihovimi mulci izmenjali frnikole. Katerih so imeli za čuda več kot mi. Pa tako so bili revni. Narobe svet.

Ponavadi jih zjutraj že ni bilo več. In včasih jih je po par dnevih privedla policija. Cigani so na hrbtih tovorili ostanke poginulih prašičev. Zraven preklinjali, da še svet kaj tacega ni slišal, čeprav smo znali kar katero zabeliti, policaji so se režali. Za vse je bil žur. Cigani so par dni na toplem spali, in še reden obrok so dobili, mi smo se smejali dovtipom med cigani in policaji, kateri tudi niso ostali dolžni.

Naš teritorij je bil že omenjen. Pa, da ga razčlenim bolj podrobno. Na severni strani gozdnatih holmcev je bila meja narejena s cesto bratstva i jedinstva, danes imenovana ta stara dolenka. Menda je bila, takrat, ko so jo naredili ena najhitrejših cest glede na profil in teren. Saj so res bili lepo speljani ovinki in klanci. Je razlagal en kurir, ko je bila odprta je imel jaguarja, odprta je bila kmalu po obnovi razrute domovine in ni bilo skoraj nič prometa med Ljubljano in Beogradom in je divjal skoraj sam in prišel. ... Ta podatek bom izpustil, ker še nisem vozil jaguarja, a glede na to, da je pravljični avto, in, da je bila cesta pravljično prazna, enkrat in nikoli več, je bil tudi čas vožnje pravljičen.

»Koliko pa je to?

K sneta skira.

Eto tolk.«

No, ta meja, katero smo sicer tudi prečkali a redko, kot Amundsen Južni pol, tudi ekspedicije so bile na nek način podobne. Pot v neznano, z upanjem na srečen povratek. Kaj pa veš kaj vse se lahko zgodi v tujih krajih. Ta meja nam je nudila tudi obilico zabave. To je šlo tako:

»A gremo avte gledat?«

In smo leteli preko holmca skozi mešano hosto, tam ni bilo nasadov smrek. Same avtohtone dolenske hoste. Še največ gabra in hrasta. Nekaj bukev od listavcev. Menda več jelk kot smrek. Na drugi strani hoste in holmca se je odprl lep travnik vse tja do avtoceste. Tako smo ji rekli, čeprav to takrat še ni bila. Posedli smo se na vzpetino ob cesti, ponavadi je bil vroč dan in smo šteli. Kdo ga bo prvi zagledal, tisti je točke nabiral. Promet je bil redek, tako, da smo precej vratove stegovali. Največ je bilo fičkov in, če je prišel rdeč smo vsi pozabili na igro in ga prav pomno spremljali in mahali, ko je brzel mimo.

Od tu se je dalo ob cesti nadaljevati na naš vzhodni konec teritorija. Izpod Rihpovca, kateri bo še omenjen se je privalil v sosednjo dolino potok. Ta naša vzhodna meja je nudila lov na rake, tudi mlinčke smo tu delali, kadar so bile vrbe mežene.

»Ja, mežene.«

To je takrat, ko si lubje potolklal s pipčem in se je dalo sneti. Lahko je nastala piščal, katere smo si z velikim veseljem delali, ali mlinček. Za oboje si moral imeti že kar nekaj spretnosti in prakse. Velikokrat si se moral urezati in tik pred dokončanjem mojstrovine, čisto malo preveč pritisniti, in se je razklalo. Ali ovoj ali notranjost. U smo znali kleti, kot ta veliki.

Potok je bil ravno prav širok, da se je dala na koncu potoka med bregova kurpca v strugo zatakniti in se potem visoko po potoku sprehajati, in to čisto počasi ter s palico pod bregove drezati.

»Kurpca, ali kurba.

Ne nič takega, duša pokvarjena. Tako se pač reče košari. Kar v slovar poglej.

Kurba je velika košara, mala je pa kurpca.«

Na koncu nas je potem čakala kurpca polna rakov in ribic, in žab in belouška se je kdaj našla še kaj ropotije. Ne nesnage. Takrat še ni bilo plastičnih izdelkov, če ne štejem bakelita za šoltarje. In se je v kurpci nabralo samo full eeeko stvari.

Tole mi je ušlo. Bi se lahko štelo k novejši zgodovini, ko sem še k tetki na obisk hodil, nas je nekoč peljala na nasad jagod. In nas je sprejela prijazna in simpatična lastnica nasada. Ko smo si ogledovali pridelek in tik preden smo za ceno povprašali je izjavila:

»Al je fuuul eeeeeko.«

To še danes uporabljamo.

Pa nazaj v dolenjski raj. Na drugi strani potoka je bil teritorij tretjega plemena. Z njimi smo bili celo nekaj v sorodu, tako da so tudi ta stari na to stran na obiske hodili. Z Marjanom sva tja hodila po mleko, ker je bila naša babi in njegov ata ravno takrat skregan našimi sorodniki in niso govorili. Enkrat sva se zaigrala v tisti vasi, je bilo ravno tako veliko vrstnikov in čas je minil kot trenutek. Je bila že noč. Sva tekla proti domu. Ne vem, če je tri kilometre. Nekje na sredi, ko se svet prevesi na našo stran, se ustaviva, da do sape prideva, točno pred nama nekaj poči.

»Joj strah.«

Sva spustila kanglici z mlekom in letela nazaj do potoka, ob njem gor do avtoceste in ob avtocesti nazaj v vas. Menda sva bila čisto bleda, sva pretekla ene 7 km po tamalem, in to v šprintu. So rekli, da kaj hujšega od merjasca ni bilo, ker medveda že leta niso videli. Volkov se itak nihče ne spomni.

Je bilo neke hudo mrzle zime. Peč je bila naložena tudi ponoči, tako je mraz skozi špranje lezel. So bile okrog in okrog naše hišice kosmatinčeve stopinje. So prišli lovci in za njim šli. Se ne spomnim ali so ga uplenili. Valdi je takrat spal v hodniku, ker je bilo zunaj premrzlo. Lajal je tako ali tako za vsako figo, če je kdo mimo šel ali pa, ker mu je bilo dolgčas.

Dolgčas nam nikoli ni bilo. Če se nismo zadovoljili z vsakdanjostmi, kar je poleg igre pomenilo tudi nekaj domačih opravil in ob žetvi tudi nekaj malega pomagati. Jeseni smo živino na Rupe gonili, tam se je pasla, mi smo pa ognje kurili in kostanj pekli. Ena krava je imela na verigi okoli vratu pritrjeno, sem pozabil, tisti del vprege, ko se veriga v dva dela pretvori. En lesen drog okovan na krajeh in sredini. To je imela, ker nam je občasno zbezljala. Navkljub tistemu kolu med prvimi nogami je znala precej hitro teči. Še pred njo nisi smel, bi šla kar čez. Tako, da smo jo od ene strani s šibami mlatili, in je začela počasi nazaj obračati, ker se je vse dogajalo z nesluteno naglico, se nikoli ni prav vedelo kako se bo končalo. Ostalim kravam si samo šibo pokazal, če beseda ni zalegla in so se vedle svojemu staležu podobno.

V Rupah, to je tam kjer je rečica ponikala, smo tudi zvončke nabirali. Posebej so bile zaželjene kronce, ker jih je bilo v tistih krajih tako malo. Vraža je bila, da ti je slabo, če si žafran na čelo daš. Seveda sem z njim korakal, in mi ni nikoli nič bilo. Še sreča, da ni šla vraža v smeri, če se ga naješ.

Nasploh je bilo kar nekaj vraž. Je veljalo, da je treba vsako kačo ubiti. Naj bo slepec ali modras. Tega smo se posebej ogibali. Potem so nekoč v Novem mestu postavili fabriko Krko. In se je v vsaki vasi našel mladenič in jih je lovil in pravili so, da jih u maistu prodaja.

Naš mi je pokazal kako to gre. Je imel ne prav dolgo paličico na koncu preklano. Je gada za vrat priščipnil in s prsti glavo prijel in si ga v malho potisnil. Kjer se je že drenjalo kar nekaj te golazni. Preden jo je v malho dal sem jo lahko pobožal in po tem me je prestrašil z sunkom kačje gleve proti meni in zvokom ssssss.

Že prej sem imel rešpekt do modrasa in gada, sedaj celo slepca od daleč gledam. Takrat je bil del igrač. Smo jih po žepih nosili, žabe tudi. Ej, kaj vse ni bilo po žepih. Same dragocenosti.

Se spomnim, do trgovine, ki je bila dve vasi daleč je bilo kar nekaj teka. Pa, če je kateri dobil dinar, je šla cela jata z njim, vso pot tekla in veselo razpravljala, dotični je potem kupil cuker ali dva. To so bili trdi raznobarvni bomboni, katere so imeli v steklenem kozarcu na pultu. Lastnik je dal en cuker v žep enega je pa lahko vsak polizal. In, če si prehitro z jezikom migal in večkrat slino požrl, je že bil halo, da goljufaš. Tisti bombon v žepu se je potem več dni tam valjal, v družbi slepcev, žab in vsega vrednega v dani situaciji. Se je zgodilo, če si lastnika srečal, da si ga povprašal:

»Al si ti še moj prjatu?«

In, če je bil,

»Al mi daš cukr za polizat?«

In, če je bil si ga dobil. Obratno si se tudi sam vedel do ostale jate.

Občasno so se dogodile tudi enkratne akcije. Moram reči, da sem za večino novotarij kriv sam. Sem jih iz mesta prinesel in so mi prav z veseljem sledili.

Neke zime smo postavili tako skakalnico, da je ene 5 metrov kar sama nesla, če si odskočil ene 10. Skakalnice smo sicer vedno delali, saj se od smučanja kaj več kot skakati ni dalo. S tistimi deskami se pač ni dalo zavijati. Takrat sem predlagal skakalnico na severnem pobočju v gozdu, da nam jo ne bo prva odjuga snedla. Tudi konstrukcijo smo zbili iz divjakov.

To so tista drevesa, ki v družbi velikih dreves hitijo k svetlobi, prehitro rastejo in se nič ne debelijo, in se potem od lastne teže upognejo in potem tudi odmrejo. No iz takih, katere so nam pustili sekati, smo sestavili mizo. Tudi iztek smo izsekali in poglobili, tako, da je že kar izgledala. Kot na fotografiji v Planici v Tovarišu . Miniatura, malo bolj robato in smo že kar tam.

Ej, se je skakalo. Sam sem prišel že z smučkami s kandahar vezmi in so me cigani iz sosednjih dolin hodili gledat, v domači vasi sem bi sploh ta glaven. Tudi skočil sem najdlje, ker se je na mojih deskah že videlo robnike. Kaj tacega je bilo do takrat novost.

Prvo leto je bila hit. Potem so organizirali medvaško tekmovanje in so večji pobje prevzeli in za nas drobižke ni bilo več priložnosti.

Potem je bila atrakcija, ker se mi je vedno tako hitro leskov lok zlomil. In sem prvo dve palici skupaj povezal. Saj je bila izboljšava ampak je bil problem v detajlu. Leske so okrogle in so se spodmikale. Na kar sem zbral četico in smo šli preko proge k mizarju. Ta je imel ostanke, ko je deske žagal in sem prvi lok iz lamel iz tega naredil. U, to je bil že dosežek znanosti. S tem, da se temu lesu ni dalo zaupati, to si bili krajni ostanki in so imeli veliko napak ter posledično pokali. Zato sem namesto cukrov kupil tri letve. Mi jih je prav zame odrezal, je tudi mizarja zanimalo kaj sem tako zagret za mizarstvo. Je bil prav navdušen in mi je izbral prav dober les, ko je spoznal kam pes taco moli. Prej so najnovejši loki nesli v najboljšem primeru do polovice doline. Sedaj je šlo preko doline v njivo za našo hišo. Sedaj so sicer bile problem puščice. Lok je moral biti še kar dolg, da so letvice luštno služile. Drenova puščica ni bila nobena dovolj dolga. Kaj bi bilo, če bi našel ustrezno, menda bi do Maista šlo.

Jurčke smo nabirali tudi otroci. Če jih ni bilo dovolj še lisičke. Pravili so, da so užitni tudi krempelci, katere ni nihče nikoli pobral. Jurčki so se ločili glede na letni čas, ne znam ponoviti imen. Nekateri so se našli celo v travi. So imeli prav posebno ime. Mene so zanimale tudi vse ostale gobe, a sem jih samo opazoval in mrcvaril, ker je bilo potrebno pogledati, kakšna je znotraj, če jo prerežeš po steblu pokonci ali počez. Najbolj so mi bile všeč tiste, ki so kot kroglice, ko jih stisneš se pokadi kod dimna zavesa. A vse to ni bilo, da bi v usta dajal. To so nas naučili.

Jurčke so vsi vlagali, sveže se je jedlo enkrat mogoče dvakrat, potem se jih je na veliko sušilo.

»Vse lepo in prav. Kaj pa, če bi jih prodajali.

Al si na glau šantou?

K-du jih pa če?

Saj vidiš, da jih je povsod dovolj.

Pejmo na autocesto, bomo turistom prodajali.

Pa se upaš?

Ja kaj nam pa morejo.«

In smo šli. Smo stali na parkirišču, ki je bilo od našega teritorija še kar oddaljeno. Tako rekoč smo hodili po tujem sovražnem ozemlju in bi nas komot nabunkali, če bi vedeli, a takrat ga še ni bilo, ki bi na avtocesti kaj prodajal. Menda smo bilo čisto ta prvi v Sloveniji. Na Dolenskem pa sigurno.

Minevale so ure. Smo mahali, pa nič. Začetna vnema se je kaj hitro polegla. Še igra štetje avtov ni več šla. Tako, da je večina že počasi domov odšla. Se mi zdi, da smo ostali samo Marjan, Žan in Ivi in moja malenkost. Uni so se nekaj v pesku igrali sam sem še vedno s kurpco mahal, če je kašen avto mimo pripeljal. Saj so se celo kateri ustavili, a nas niso niti pogledali. So se olajšali v hosti in naprej.

In se ustavi avto, katerega do tedaj še nismo videli in izstopita priletna Francoza. Je edino kar sem razumel, ko sta samo zaradi nas prišla, sploh nič v gošo. Pol pa France gor, pa France dol. Ne poznem nobenga Franceta. Kar mi kapne, da sta mogoče Francoza. Sta franke punujala, kar smo tudi prvič videli. No, ostali trije so ob strani stali in v tla gledali, vsa teža latovščine je name padla. Sta krilila in kazala, da gresta na bencinsko zamenjat, da počakajmo, prideta nazaj, sem si mislil, vedel pa ne.

Jurčke sta vzela. Mi smo tudi takoj po njihovem odhodu zapustili kraj zločina. Kaj takega. Greš lepo miroljubno jurčke na avtocesto prodajat, sicer prvi v zgodovini, in ti ustavita Francoza. Kakšen je ta svet.

Jurčke tam, ne samo jurčke, so še veliko let prodajali. Ideja se je prijela in razširila. Škoda, da nisem patentiral. Takrat še nisem vedel kaj je to.

Iz naše vasi sta se slišala dva zvonova. Od svete Marjete kamor so nosili domače, tudi babi in teta tam ležita in zvon od svete Ane. To je cerkev na hribu, kjer je tunel in se gre skozi v Maistu. Svet na oni strani sv. Ane je bil dežela Nije. Tam je bilo Maistu, Karlovac, bolnica, ...

Na oni strani je naša rečica privrela na dan. Nasploh se je o tistem koncu govorilo kot v tretji osebi. Vzvišeno. Topogledno so se rastegnile tudi dimenzije. Menda so celo jabolka enkrat večja kot na naši strani.

Ni in ni mi dalo miru. Kakšni kraji so to. Od Rup se je cerkvica celo videla ne samo slišala. Velikokrat je bila omenjena, vsaj kadar je šlo na dež. Takrat je bil zvok enako močen kot od sv. Marjete.

In jih nekoč naštimam. Večina jate se nam pridruži. Smo se celo pripravili. Smo si v ruzake, to so bili takrat zelene vreče, z nekaj žepi, naložili, kruha, špeha tudi čebula ni falila. En je celo mošt prinesel, sicer je bil bezgov sok po večini.

In jo mahnemo čez drn in strm po azimutu. A to finto sem zvedel dosti pozneje, takrat se nam ni ljubilo iti po deželni cesti, katero so si tudi izmislili Austroogrci, al Marija Terezija osebno.

Cesto smo dosegli tik pod vrhom, ko so se že razprostirali prvi travniki in sadovnjaki ob samotnih kajžah. Breg je hud, tako, da za kaj več kot sadjevec prostora za pridelek ni. Niti nismo šli do cerkve, je od ceste še kakšne pol ure v breg. Smo takoj nadaljevali na drugo stran proti obljubljenemu izviru naše rečice. Res je lutšno tam. Takrat so bili še kamni za pranje perila ob izviru, sila luštno. Smo se napili vode, za kopanje je bila odločno premrzla. Meni se je zdelo občutno več vode na tej strani, kot na naši. Kje neki jo pridobi vmes. Sicer je velik hrib, pa spet ne toliko, da ga otroci, še tako napredni ne bi obhodili.

Veselo smo se odpravili nazaj saj smo videli, da so kraji na tej strani, precej podobni našim in, da jablane niso čisto nič večje.

Nazaj grede smo se nazobali češenj, ki so ravno takrat veselo bingljale nad nami. Še nismo vedeli, kar vsaka mama ve, med nami ni bilo nobene mame, še punce ne, da je zobanje sparjenih češenj na mrzlo vodo lahko usodno. In smo bili naslednji dan skoraj vsi v horizontali. Že zvečer sem imel tehnične težave. Do jutra me je skoraj pobralo.

03 JABČKI

Z lahkoto lahko rečem, da sem celo otroštvo jedel gnila jabolka.

Ne, niso me mučili. Ampak v času moje mladosti se ni dobilo jabolk, ali katerega drugega sadja in zelenjave izven sezone, ko so dozorela kolikor hočeš. Jih niti nismo kaj ekstra obrajtali.

Ja, narabutana, a ta so imela poseben status zaradi akcije, ne zaradi materialnih dokazov. Te so znali biti celo kisli in nezreli, trdi ali črvivi, a je bilo tako napeto, da so se dogajali vsako leto ob sezoni, še raje malo pred. A teh sploh ne štejem v gornjo trditev.

Ne, takrat so se hranila jabolka za zimo. Posebna vrsta, katera se omehča po mesecu ali več in so nekje januarja, februarja užitna, vsaj zdi se mi tako. A kaj, ko je potrebno pojesti prvo nagnita. Stran ja ne bomo metali in tako me je doletelo.

So bila postavljena na robu omare in celoten prostor je dišal po jabolkih. Izgled daleč od Jonatana ali Delišesa. Več barvna. Na eni strani celo malček rdeča na drugi sivkasto zelena, da ne omenjam nepravilnosti, takih jabolk dan današnji več ni, po mojem so jih iztrebili, ker tam so bile pike in otrdline razpoke in vsi mogoči izrastki. A se s tem nihče ni ubadal. To je bilo takrat normalno.

Potem je bilo samo še vprašanje časa kdaj bo katero nagnito. Ta del se je sicer odrezal, a vse eno ni bilo ne vem kakšnega užitka zaradi jabolka samega. Bolj potešitev lakote, ker zraven je bil zelo pogosto še kos kruha.

04 ISTA ŠTEVILKA

Je bil. Ne vem, če letnik, verjetno, a isti drobižek. Nekateri v naši jati so znali biti celo precej čez mero, a v tistih časih je to bila redkost. V večini otroci nismo bili rejeni. (Ne bi verjel, če ne bi bil zraven)

Z njim sem preživel največ časa. Ali sva ga skupaj z ostalimi. Zjutraj prva misel, ali je Marjan že vstal. Skozi okno se je, če si se malo pomujal, videla njihova hiša, na drugi strani dolinice, malo višje od naše.

Pravzaprav se je svet za našo hišo še malo spuščal, da se je dotaknil vrtače, od tam je bil že gozd in počasno vzpenjanje v sosednjo vas, kamor sva neko obdobje hodila po mleko.

Če je že vstal, je pomenilo ali se kadi iz dimnika. Kar je pomenilo, da je njihova mama, že pristavila mleko. To se je vsak dan sveže skuhalo. Sicer bi se pokvarilo, saj je bilo direkt od krave. Ne, da nismo celo pri vimenih pili, če je bila priložnost tudi. A otroci nismo molzli. Ne, da ne bi znali, se že navadiš. Problem je bil nesti vedro mleka, če si bil samo malo večji od vedra. No tako mala spet nisva bila. Saj sva kanglici za mleko, z eno roko nesla in ni po tleh tolklo. Vsaj ne stalno, da si kam treščil, je bilo normalno, sicer nezaželjeno a, če ravno tam korenino postavilo, kaj jim morem. Lepo mirno sem šel, pa me je korenina napadla. Boljše razlage že ni bilo.

In, če se je videl dim, hitro kruh z belo kavo, ter v škornje, preko dolinice in na drugi strani v breg. To je bilo sicer tudi odvisno od stanja na njivi v dolinici, če je bilo žito je bilo treba naokoli in to je bilo sila odveč. Ene 100 metrov na levo. Na desno je bil sosedov pes preblizu na verigi in bi me čisto mogoče šausnil.

Če je bila požeta, ali že velika koruza kar povprek. Tudi peko krompirja se je dalo skakati med vrstami, čeprav sosed ni rad videl takih akcij.

»Marjan, Marjan, a še spiš?

Kje neki sem že drva prinesel. Kam se ti pa tako mudi?

Danes bodo mogoče paglavci noge dobili, greva gledat.«

In sva letela dol do Rup, tam jih je bilo največ. Rupe so požiralnik lokalne rečice, ki se je tudi razlivala. Požiralnik ni vedno deloval po načrtih. Namreč njive so bile tik do. In so včasih pod vodo pobirali pridelek.

In tako iz dneva v dan. Večinoma sem bil sam pobudnik, Marjan je bil takoj za vsako neumnost. Z drugimi je bilo treba več predpriprav in razprav, čeprav se jih je vse eno dalo kar navdušiti. Marjan se je z vsem strinjal. Zares pravi prijatelj.

»Tacga ne srečaš povsod.«

Sicer mi je bil kar enakopraven. Naredil je enak preval. Enako daleč je skočil, tudi na veji se je enako zviral, kač se je enako bal, samo žafran ni hotel na čelu nositi. Imel je sicer cunje v škornjih a se te razlike ni videlo in nisva komplicirala.

Tudi njegovi so bili iz rodu kajžarjev. Ata je bil železničar, mama je doma delala. Ata ga je rad na zob dal, še posebno kadar je imel nočno, potem je bilo pri tisti hiši precej vika in krika, ter posledično joka. Takrat se je Marjan k nam zatekel, da ste se tastara porihrtala. Ata je zapal, mama je pa nehala jokati.

Midva sva itak že bila na ne vem katerem gabru in za kukavičjimi jajci stikala. Se sploh ne spomnim zakaj je bilo kukavičje jajce terna. Mogoče, ker je bilo večje, in si se bolj najedel. A to je moralo biti že zgodaj spomladi, ker potem je bil not že ptič. Je sicer še prav čudno izgledal. A za jesti ni več bil. Al pa še ne.

Poleti smo mularija hodili na mlin se kopat. Marjan ni znal skočiti na glavo. Tudi potapljal se je bistveno manj. Vendar sva, smo, tam uživali bolj kot je mogoče opisati. Tik ob mlinu je bila brv. Iz dveh tračnic položenih čez strugo vmes zalit beton. Tudi ograja, samo na eni strani je bila zlizana, kot tračnici, ker od tu se je vedno skakalo. Tu so tudi živino napajali. Je bilo sicer premajhno, da bi konja v vodo peljal, kakor se je dogajalo ob gornjem mlinu, ki je bil od sosednjega plemena in smo se tam bolj na kratko zadrževali. Smo jim sicer enkrat svinsko korito stisnili, katerega je sosednje pleme od sosednje kmetije posodilo in smo se z njim malo peljali proti našemu mlinu. Bil je samo za enega, tako, da smo se precej prevračali, ker so hoteli vsi vsaj enkrat vanj sesti, in je bil več pod vodo kot nad. In še odkrili so nas ter smo leteli po strnišču do naših logov.

Od takrat smo morali, če smo se ne vem kakšnim potom na njihovem znašli, velike ovinke delati, da smo varno prispeli v domače poljane.

Med prvim in drugim mlinom leži, stoji sv.Marjeta. Tam so hodili otroci k maši in ostalim obredom. Menda sem bil edini v vasi, ki se ni udeleževal maš. Tudi to sem včasih izvedel, ker mi je bilo dolgčas, če so vsi izginili v cerkev, tako sem lahko stal ob Ivi,

"A otom potom."

Z mežnarjevim tamalim smo se tudi dobro razumeli, čeprav je bil že malo spota in tako rekoč na meji z sosedovim plemenom. Je, ne vem po kakšni logiki, pripadal k nam. No, nima veze, mežnarjev nas je včasih peljal na podstrešje cerkve. Tudi zvoniti smo mu pomagali. To je bilo sicer njegovega očeta delo, a ni vedno zmogel in mu je sin pomagal. Sicer še kar zajeten pob, je še kar z lahkoto za bengelj vlekel. Dočim sva midva z Marjanom, ponavadi začela oba na enem zvonu, da se je sploh začel premikati, ko si ga spravil v obtok, si samo še po malem dodajal in je šlo. Ah, to sploh ni pojanta. Ampak, midva, ki sva bila tako lahka, sva se na vrvi lahko guncala povsem do stropa. Samo paziti si moral, da te ni vrv na stropu uščipnila, če si preveč zagreto poganjal. In, če je kazalo tako, si se seveda tik pred vščipom, izpustil in ateriranje na beton ni bilo nikoli luštno. Na srečo se je to zgodilo samo enkrat in od takrat si znal.

Učenje na lastnih napakah.

»Tipiš.«

Takih malih prigod je bilo nešteto, če kaj, se ne spomnim, da bi kdaj kdo rekel, kakšen dolgčas, če že ni bilo zanimivo smo si naredili, itak nas je vse zanimalo.

Tako, da prav težko razumem, kako se je razpletlo, ko sem še tetko hodil obiskovati, kar je bilo redko, a vendar, se spomnim, je vprašala:

»A Marjana ne boš šel pa nič pogledat?

Pojdi hitro, dokler je še trezen!«

Veš, da nisem šel. Po stari navadi je pil domačega nešpricanega. Al je ful eko. Včasih smo mu rekli šmarnica.

Na pogrebu tetke, mi je sicer stisnil roko, a ga ne bi spoznal, če ne bi povedal, da je Marjan. Rdeč od pijanosti razbrazdan nos, krvave oči in komaj je stal. Je bil že dopoldne nažgan.

Tako se obrne.

05 SVOJE SKRIVNOSTI

Čisto malo več ga je bilo takrat skupaj kot nas ta malih, Ivi, Marjana in moje malenkosti.

Izstopal je tudi po tem, da je imel svoje skrivnosti. Mi trije jih nismo, razen v igri kdo si izmisli največjo laž. Še to samo trenutek preden si jo povedal, sicer smo si vse delili.

Žan je znal kar malo po svoje odviti. Smo začeli igro skupaj, nekdo je pač predlagal nekaj in smo vsi zaneseno začeli, potem, sploh ne morem reči, da ga je kdo premagal je po svoje šel, ne kar prišel je trenutek, ko je odtaval. Ma saj smo vsi, a ta je tudi fizično odšel in nam ostalim je bilo nerazumljivo. Naše odsotnosti so vsi razumeli, ker smo jih vso podobno doživljali, velikokrat je odsotnost duha enega sprožila nebrzdano veselje drugih in smo imeli veselje še cel dan.

Žan je spal na seniku na senu. V hiši ni bilo prostora za tretjega. Že tako so se stiskali. Tudi vse ni bilo po reglcih v tisti družini. A kaj ekstravagantnega tudi ni bilo. Verjetno ga je ata, tako kot skoraj povsod, rad na zob dal. Pri nekaterih je to ratala drama, pri mnogih samo folklora in se zaradi tega nihče ni posebej pridušal.

Še posebej se je veselo konzumiralo šmarnico. Za tiste, ki ne veste, trta, ki sama raste. Po moje ni divja, ampak trta, za katero se ne skrbi, vsaj pretirano ne, se je ne šprica, al kaj, ne vem in da prav dobro kislico. Na tistem koncu so itak same kislice, čeprav so sedaj eno zaščitili pod imenom Cviček. Včasih je bil cviček mešanica najslabših vin. Vino za siromake. Razen šmarnice seveda, ta je bila razred zase. Še siromaki so ločili med njima.

Ne zaradi okusa, oboje ena žalost, če si le malo več vin poizkusil. Šmarnica vsebuje strup. Ne znam povedati kakšen. Za to je treba na internet pogledati al kakšnega pobarati, ki ni imel cveka pri kemiji.

Tudi konzumarji so to vedeli.

»U, je dobra, ti kar možgane scvre.«

Si dolgo nisem znal razložiti, da ti ne pokvari želodca ampak možgane. Sem na stara leta izvedel. Strup je tisti, ki je problematičen.

Žan je bil doma v koči na koncu vasi. Samo še šintar je bil dalj. Je bilo samo kakšnih 50 m oddaljeno. Mislim celo, da so bili sorodniki. Sicer eni tistih sorodnikov, ki med sabo ne govorijo, ker eni imajo drugi pa ne.

Nasploh je bila to ena romantična vas. Kjer si sosedje pomagajo in se imajo radi, in so bogaboječi in se jim nič kaj hudega ne godi. Razen vsakdanjih problemov nimajo drugega.

Menda je to samo v romanih za pionirčke. Že v romanih za pubertetnike se vasi prelevijo v leglo sovraštva. V romanih za odrasle so vasi itak sprevržene skupnosti, da ne omenjam vampirjev in ostalih strahov.

Strah Žana ni bilo nikoli. Vsaj tako je pravil. Mi smo mu verjeli, ker smo bili polni strahov. Povsod je kakšen. Enkrat sem ga celo v spalnici videl. A se je potem izkazalo, da je samo krokodil , ki me je potem požrl, pol sem se pa zbudil.

Nas je naštimaval, da bi šli ob pol noči na britof, da dokaže, da ga ni ničesar strah. Smo mu verjeli tudi brez nočnih obiskov. Sploh bi nas ne pustili kolovratiti okoli. Največkrat smo šli v posteljo z mrakom. S kurami. Redko se je kaj dogajalo ob žarnici.

»Lekrika je draga, ugasn luč!«

Nekaj časa je niti bilo in je bilo zares komplicirano s petrolejko okoli skakati. Veliko lažje je bilo ob mraku v posteljo. Ko smo imeli elektriko smo potem vsi, ne samo midva z babi, radio v temi poslušali. Lahko noč otroci, pol me je zmanjkalo. Ob četrtkih zvečer domači napevi, ob nedeljah Marjan Kralj, dopoldne Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. Sam sem še spremljal ob nedeljah dopoldne Še pomnite tovariši.

»Uj, je bilo napet.«

Bogi Žan je bil večino tega prikrajšan, če so že imeli v hiši elektriko je na skednju še dolgo ni bilo in nas je samo poslušal naslednji dan,

»kaj so na radiji rjakl.«

Je moral prenašati vse naše interpretacije in posplošitve ter priredbe. Že, če nas je več poslušalo isto oddajo smo se sporekli, ker je vsak svoje slišal. Je vse eno hotel poslušati. Stalno in o vsem. Par krat sem celo prespal pri njem na skednju, da sem mu še dolgo v noč razlagal, kaj so na radiji rjakl in kakšni so vse svetovi tam nekje daleč za sv. Marjeto in celo sv. Ano.

Pol sem se enkrat vrnil iz počitnic iz mesta in so rekli, da je senik zgorel in, da je Žan v bolnici in ga je celega opeklo. Tiste počitnice je pač manjkal in se ni nihče več posebej s tem ukvarjal.

Potem ga dolgo nisem videl, samo babi mi je pisala, da so Žana pokrpali in, da je po eni strani prav grd. V tistih časih še ni bilo plastičnih operacij na sedanji način. Še dobro, da se je izvlekel. A menda se je zavedal svojega izgleda in se ni več družil z mularijo. Parkrat sem ga srečal na poti, a je samo pozdravil in nadaljeval. Tudi pogledati ga ni bilo veselje. Res nisem vedel kaj naj rečem.

Sem slišal, da se je oženil in ima pražarno kave.

Neuničljiv.

06 IVI

V resnici je bila Ivanka, al kaj na to temo, a nisem nikoli nikogar slišal reči kaj drugega kot Ivi.

To dekletce je bilo moja številka. Kot že večkrat povedano, sem bil v rani mladosti med tamalimi. Vse tja do začetkov osnovne šole sem bil še med zadnjimi v vrsti za telovadbo. V 7. razredu je bil samo en večji od mene. Skratka sem hitreje rasel od ostalih. Kot bi mi zavora popustila.

Ne samo, da sem bil mali, bil sem tudi izrazito suh.

»Ne morš verjet. Jest tut ne bi, če ne bi bil zraven.«

Ne suh, suh. Bol žilast, brez grama sala. Ej, kje so tisti časi, vsa hrana je bila sproti porabljena in so me topogledno vsi v metanju premagali.

Samo prijatelj Marjan ne, ne vem, če ne iz solidarnosti in Ivi.

Takrat smo otroci tekali, ne hodili. Razen Ivi. Ta je šla lepo počasi in nas večino tudi dohitela, če se ni vmes že kaj drugega godilo in smo jo srečali, ko je šele k prejšnji igri šla. Nismo delali nikakršnih razlik. Vse smo jemali take, kot so. Razen v igri jim je mesto ostalo več ali manj nespremenjeno, tako kot so se rodili.

Pri igri je bilo večno rivalstvo. Čeprav sem bil najlažji, to mi je postalo jasno šele po puberteti, da je treba za pretep imeti maso in nekaj spretnosti, tudi strah te ne sme biti, da jih dobiš. In si lahko celo najboljši.

Takrat smo vsako leto, to je moralo biti nekje na sredi maja, ko smo deca sezuli čevlje in začeli bosi okoli tekati, priredili preizkus v metanju.

To je ena od spominskih slik. Se spominjam, da sem na začetku po travi tekal, ker je bilo na poti preveč peska in kamenja, oboje je bilo zelo mrzlo. A, če dovolj dolgo tečeš, pozabiš na temperaturo.

Metanje se je dogajalo malo od Marjana, na križišču. Takrat so to bili 3je kolovozi. V gornje naselje malo bolj zvožen in malo manj trave med kolesnicami, proti Marjanu že precej poraščen v gozd pa, če si vedel kje je, si ga videl.

Na tem križišču je bila razširitev, pojma nimam kakšnim potom je ratala. Navadna križišča so, saj to vsak ve. To je bilo razširjeno v podaljšan trikotnik. Tu smo tudi kurili kres.

Spomladi so tu potekali boji v metanju, da se je vedelo v kašni poziciji si, al se je le kaj spremenilo. Navkljub majhnosti sem se vsako leto pomeril tudi z srednjimi mulci in mulami. Seveda so me vsi razmetali kot bi poleno metali, a nisem odnehal. In dokler me ni pritisnil k tlom, nisem odnehal. Takrat je to pomenilo konec in se je vedelo, kdo je kdo. In to povsem brez napihovanja in pošiljanja kamor koli že.

Nasploh so bila pravila jasna. Klofutanja ni bilo. Še najbolj bi spominjalo na rokoborbo. Absolutno je bilo prepovedano žgečkanje, praskanje in grizenje. Ko si nasprotnika prevrnil, se je največkrat tudi končalo. Samo tisti, bolj nadarjeni, smo potrebovali oficielni konec, to je, ležati pod težo nasprotnika.

Tudi vsa dekleta so me razmetala. Vsa, razen Ivi. Ta se niti ni udeleževala bojev, čeprav je bila vedno zraven in pomno gledala. Jaz pa njo. Takrat še niso hormončki delali, je bila samo, kaj vem, nekakšna privlačnost. Glede na to, da sem bil hiper aktiven, ona pa hiper počasna, si danes težko razlagam, kako to, da sem toliko časa z njo preživel.

Ponavadi je cela jata nekam letela, če sem bil z Marjanom, je bilo po moje preveč definiran cilj in sva samo pomahala in veselo pozdravila, ko sva letela mimo, če je bila jata, sem se prav rad ustavil, med tem, ko so ostali veselo čebljali in nadaljevali novim dogodivščinam naproti.

Ponavadi se je igrala na dvorišču njihove kajže. Zavijala je njeno punčko, ki je bila tistikrat še lesena. Si moral imeti kar nekaj domišljije, posebej, če jih primerjam z današnjimi, katerim se oči premikajo in zvoke spuščajo. Tisto je bil kos lesa, izrezljan v smer človeške figure. Tudi las ni imela, zato vse polno rut. V resnici so bile samo krpice in cunjice. Tudi tu se ni dalo reči, da je kakšen del oblačila, dokler je ni oblekla, povezala z vrvico, ponavadi še okrasila z cvetlico ali vejico in je bila nared za sprehod. Nista šli daleč, se je več ali manj doma držala.

Ponavadi sem ji pomagal zaviti punčko in potem smo skupaj odšli na sprehod. To je bilo kakšni 200 m od hiše na rob gozda , kjer smo nabirali jagode in borovnice. Včasih sem jima spletel venčka iz rož. Tudi piščalke sem jima delal.

Frače pa ni hotela. Ne vem kako to, ko je tako uporabno, celo nujno orodje. Z njo splašiš vrabca iz grma, čez smreko leti , če si dovolj spreten, ta veliki celo zadenejo lonček na električnem drogu.

Z Ivi sva se veliko pogovarjala o prihodnosti. Kaj bi, kdo bil, če ... in se je začelo. Kaj vse si nisva izmislila. Glede na omejene informacije v tistih časih, sva se še veliko upala napovedovati.

Atributov je bilo sila malo. Po mojem samo al je luštno al pa ni. In v ti kategoriji sva spravila večino, če že ne vse. Se ne spomnim drugih.

Kategorij namreč.

Torej:

"Al bi blo luštno če bi imela cukrov celo pest."

Čeprav je pest tako mala da gre vanjo samo 5 bombonov. Mogoče 6 če se fino pomatraš.

Tapravo kiklo za Cilko. (Lesena punčka). Da bi lahko ob nedeljah zraven v cerkvi bla. Pa da bi imela oči. Pa rdeča usta." (ustnice)

Zlo fajn bi blo, če bi imel Žan tranzistor, da bi mu ne bilo dolgčas, gori na šupi v v črni noči. Da ga ne bi bilo strah, čeprav vedno razpreda da ga nikoli ni. Mene bi pa bilo. Takole samo. Da ti kakšen polh čez glavo leti, kar umrla bi od strahu. Tranzistorja bi se pa ogibali, pa še kaj zveš zraven."

"A veš da so rjakl, da bojo u Lublan stopnice, ki se same premikajo."

Ja pa ja. Saj si na glau šantou. Pa kako si lahko kakšno tako zmisliš."

Je prav hudo ispod čela gledala.

"Saj ne rečem. Mogoče bi bilo pa fino. Takole se vsedeš na stopnico pa okoli greš."

Tišina.

"Ti, a veš, da so ..."

Tišina.

"Kaj si hotel?" (povedati)

"Ah nč, se samemu sebi zdim butast, če se take spomnim."

"Pa kaj je blu. Jaz bi pa vse eno rada vedla."

"An nič. Samo .."

"Kaj samo. Če ne poveš greva pa domov."

"Čak no, takoj povem."

Fino bi bilo imeti, ko malo zrastem, kolo, ki bi imelo ob strani prikolico, in bi vidve tam sedeli, ko bi jaz gonil, in bi lahko prepotovali celi svet. Mogoče celo do Maista." (Novo Mesto)

U, to bi blo fino, ampak zakaj bi pa midve ob strani sedeli, a ni bolše če sva zadaj, bi šlo hitreje."

"Ja, ampak vaju ne bi mogel gledati."

"A ja. Zakaj pa to?"

"Kr tk."

"Kk tk?"

"Tk!"

Tišina.

A veš kaj je še luštn. Ko se zvalijo piščanci. To je pa nekaj najbolšega kar se človeku lahko zgodi. Sam kaj ko tako hitro zrasejo."

"Pa mucki so tud fajn. Kaku je lušnu ko jih po rokah vlačim."

"Pa kužki tut."

"Ja vse živali so fajn ko so male."

"Tako kot otroci."

"Ko pa odrastejo se pa skregajo."

"Pa ne živali."

"Ne. Ljudje."

"Lej ga Lujza. Kaku stalno upije. Kat da mu ker kej hoče."

"Veš kaj, danes se meniva kaj je fajn."

"Imaš prav."

"Kregarija je za ta stare."

"Kaj je še fajn?"

Joj, ko posije sonce v sobo in se preh premika v prostoru, to je kot bi zvezde z rokami premikal.

Ja to je pa res fajn.

Pa fejst faj je hoditi bos po rosni tavi.

Pa po vročem prahu ceste teči.

Pa čofotati po lužah.

Pa z usti loviti dežne kaplje.

Pa se guncati na drevesu.

Imeti češnje za ušesi.

Voziti kolo. Še malo zrastem in se bom lahko na sedež usedel.

Pa fajn je kostanj, krompir in koruzo peči.

Pa lizati ledene sveče.

Pa cukre tut.

In najti gozdne jagode.

Lučke pihat. (kadar regrat zacveti)

Spletat venčke iz rož. Nama že dolgo nisi naredil.

Morjo taprave rože bit. Ne gre kr iz vsakih. Najbolše so marjete, al pa regrat preden cveti.

Pa luštno je kadar so maškare. Sva bili princeski zadnjič.

Saj sta vedno princeski. Al pa kralični.

Ti si pa vedno razbojnik.

Kaj morem če mi najbolj leži.

Pa zelo lušno se je igrati s peskom.

Pa blatom tudi. Al kaj ko je mama potem tako huda.

Pa fino luštn je v jeseni po listju broditi.

Pa spomladi piščalke delati.

Tišina.

Pa zlo fajn je kadar ata niso pijani. So čit drug.

Sam ko ga mama nebi tako namikastili vedno.

So ves marogast pa se se nič ne spumnijo.

Tišina.

Pejva dol do kapelce. Tam so lešniki najdebelej.

In sva šla in razpredala, kako bi bilo, če bi se vsi radi imeli in ne bi bilo hude ure, pa take. Same hudo pomembne.

Ivi je bila kar malo prosojna, tako je bila suha. Meni se je zdela najlepše bitje na svetu. Kar malo je plavala po zraku. Bi rekel, da jo bo vsaka sapa odpihnila.

Se je vse eno znala prav fino nožkati. Skoraj tako dobro kot sam. Včasih celo bolje. Skupaj sva lovila metulje in iskala čričke, ni marala imeti slepca v žepu. Tudi žabe je samo od daleč gledala.

Sploh ni hotela jesti. Za razliko od sestre, ki je bila pravo nasprotje, rdečelična in ogromna za svoja leta, ter tudi zelo robata, če ji kaj ni bilo po godu, si jih takoj dobil okoli ušes in si moral takoj postoriti, ker se je namenila.

Zato sva se pred njo kar malo skrivala. Čeprav ne prav uspešno, a vseeno.

Po mojem je bila leto starejša. Nič po moje. Je šla pred mano v šolo. Iz česar se, da komot povleči tak zaključek. Takrat sem jo tudi zadnjič videl.

Ko sem prišel na zimske počitnice, je Žan rekel, a gremo skakat, to je pomenilo na skakalnico v gozdu, in Ivi je umrla, pridem pote čez pol ure.

Verjetno je bila to moja prva ljubezen, čeprav takrat še nisem vedel, kaj to je.

07 BABI

Ta si zasluži prav posebno obravnavo. Pa ne, da je bila kaj drugačna od večine babic večine otrok, na večini sveta. Kar se vloge babice tiče, prav navadna in vse po pričakovanju. Otroke je razvajala, na veliko grozo staršev. Ni delala večjih izjem, pač glede na odraslost. Je takrat mene rajši imela, ker sem manj problemov delal kot brat, ki ga je že puberteta metala. Sta se zato toliko bolj gorko obdelovala. Ampak sem naknadno not prinesel, tako da, v groben ni bilo razlik.

Delala je božansko fižolovo župo s širokimi, takrat še doma narejenimi rezanci. In mamo sem najbolj razkačil, če sem ob njeni mojstrovini omenil, da je babičina boljša. U, je bla huda. A roko na srce, nikoli ni naredila bolje od babice, pa, če je bila še tako dobra. Babičina je pač babičina.

Čista psihologija.

To sem znanstveno dokazal s preizkusom. Sam sem čisto mehek na francoski kruh in francoski pršut. Ko smo šli v Provanso, tja smo še kar nekaj zahajali, sem lahko, čeprav sem bil prej in pol na Montinjaku, preizkusil.

»H?

Ja, Montinjaku to pa ja vsak ve, da je edina shujševalna, ki deluje.

H? »

Ja Monti lepo razloži kako in kaj, da se z dietami nič ne shujša, kvečjemu se po dieti doda. Mu dam čisto prav. Vse je v glavi. Prvo se je potrebno nalesti staroveških prehranstvenih navad. Kadar je čas kosila se kosi. Ne nekaj na hitro med sestanki, v teku, še takrat na telefonu. Mu dam povsem prav. Potem je treba jesti z načrtom. On ločuje med mesom in ogljikovimi hidrati. To dvoje skupaj ne gre. Gre komot vsako posebej. In tako naprej, da me še ne tožijo, da plonlkam njegovo knjigo.

Samo še tole. Če se ne moreš upreti sladkariji. Seveda, sploh ni prekršek. Ampak, po tem moraš tako dolgo abstinirati, da skuriš tisti cuker. Kar ni najlažje. Si je lažje malo polagati in občasno ne glede na kuro, škcniti sladkarijo. Saj ne bo nihče vedel. A je kot protestantje. Ni papeža, ni duhovnikov ni cerkve, si samo ti in stvarnik. V tem primeru ti in torta.

Iš, moj stvarnik, in kako si predstavljaš, da se bom po Provansi sprehajaj mimo vseh tistih patisrti pa .....

»Ej, a poznaš reližje. Se ti u rit zrola toko je dobra.«

Tako da, kadar smo v Provansi mi je dovoljeno grešiti, samo, da v omejenih količinah. Kar pomeni samo eno tortico in nikakršnega al mi daš škc?

In sem tako še včeraj, gor na enmu hribu, v eni vasi se mastil z pol bagetke in pršutom ter kozarcem rujnega. To isto kupil še za doma, In potem tisto naslednji dan pojedel. Povem, da sploh ni tako dobro kot v Provansi. Sicer dopuščam možnost, da je vožnja pretumbala provijant, a se vsaj pršutu ne bi smelo poznati, saj je bil v hladilniku.

Psihologija, nič drugega.

Tudi krompirjevo župo sem sila rad imel, nasploh si do Montinjaka nisem predstavljal, življenje v Evropi pred Kolumbom, da niso krompirja jedli. Ja, a je še kaj drugega za jest. Mesa in zelenjave nisem maral, kot vsak normalen otrok, ker tole pisanje ni namenjeno otrokom, si lahko privoščim biti odkrit.

Tudi kruh je bil božanski. A samo kadar je bil svež. Kar ni bilo velikokrat. Takrat se je še peklo na zalogo. Saj ni, da bi peč poleti vsak dan kuril. Je naredila več hlebcev hkrati in noben ni bil manjši od 2 kil. Potem mi je kajlo odrezala. To ti je kos kruha odrezan postrani od hlebca. Na enem koncu širok ene 5 cm na drugem u nulo. Glede na to, da je bil hlebec dolg, sem potem kruh z obema rokama držal, tako velik je bil. Ponavadi ga je namazala z mastjo in ocvirki ter potresla s cukrom (sladkorjem). Kakor sem bil droban sem tisto kajlo zmazal, no lih v trenutko ne, a precej hitro.

U, fejst luštn je bilo, ko sem se zjutraj pozimi zbudil, zavit v tuhno, je samo nos ven gledal, v kuhinji je že veselo prasketalo v štedilniku in vonj po beli kavi me je zmamil, da sem se prišel usest na čiček.

?

Čiček je načelno vsako mesto, ki kar kliče po tem, da se usedeš. Lahko je, tako kot v tem primeru, pručka med štedilnikom in dimnikom, ali je pač klopca v tvojem najljubšem kotičku na vrtu, lahko je samo štor, a ti nudi obilo pozitivne energije ali samo rogovila na drevesu od koder se daleč vidi in si lahko zato v mislih poletel v druge kraje in druge čase. Skratka, čiček je vse kamor prisloniš rit in doživiš nirvano. Tudi brez zadnjega gre, sam, da ti je luštno.

Ko sem se pocajtal na čičku sem zlezel v babičino naročje in sem si natresel kruha v kavo. Božanski zajtrk. Ja, včasih smo bilo otroci z malim zadovoljni.

Babi je menda zapustila dom pri 7 letih. Je šla za pastirico. V tistih časih je bilo to običajno. Šol je bolj malo naredila, zato je služila na vseh mogočih koncih. Pred drugo svetovno vojno je bila hišna pomočnica ali kuharica večinoma v Ljubljani. Med vojno je bila kuharica v Gubčevi brigadi. Po vojni vojni invalid, je dobila šus skozi noge.

Na veliko grozo očeta, z njim se nista ravno pobirala, bolj trpela, je partizanšno prikazovala, kot je sama pravila kot stalno bežanje. Je počilo, so vse spustili in bežali. Vsak na svojo stran. Potem so se spet zbirali iz vseh koncev.

Ata se je držal bolj oficielne razlage, čeprav dvomim, da je vse tako kot se je trudil prikazati, sicer pa, razen obveznih floskul in pamfletov o NOB o tem ni govoril. Razen 2x.

"A otom potom."

Ata jo je črtil tudi zaradi vzgoje. Kadar sem, ali sva, kar je bilo redko, je le toliko razlike, da skupaj nisva veliko nažigala, ampak precej individualno, in je ravno hotel začeti predavanje, kako tisti, ki se samo zezajo, ne naredijo šol in ostanejo... in jih posledično nihče ne spoštuje ...

»Al tihu boudi.

Ku smo bli mi mladi, smo ga velik bolj sral.

Al tule nej nč.«

Je šel raje na sprehod, ker je imel prepoved kregati se s taščo. Bogi ati. Danes ga razumem, takrat sem globoko navijal za babico.

Ja, taka je bila. Ni se ji dalo veliko dopovedati. Imela je tri može in je vse pokopala. Ene bolj ene manj slavno. No, en je kar sam konec storil, takrat, če si bil bolan si imel samo dve možnosti, ali se sam pozdraviš, al rakom žvižgat, je izbral drugo variato. Enga so med vojsko, se niti ne ve kako. En se je pa zapil.

Še dobro, da je preživela. Po mojem ji ni bilo lahko, čeprav se o tem ni govorilo. Kaj veš zakaj ne. Samo kadar sta si sestri v lase skočili, to je moja mama in tetka, potem je tudi kakšna beseda o različnih očetih izskočila in sem lahko sestavljal nikoli dokončan mozaik.

Spet drugič. Sem že avto vozil in sem jo hodil voziti, če je morala u maistu h duohtar-j.

Ne ni napaka. Tako se tam reče. K doktorju, se reče h dohtar, presledek, j.

Ali potem na svakojake proslave. Tam so jo imeli poleg zastave za dekoracijo. Ko so nov kilometer asfalta potegnili je bila proslava in so preživele partizane v prvo vrsto parkirali. Ta se je kar hitro redčila. Dokler je bila še pri močeh, je še kaj komentirala. Gleda na razpoloženje. Večinoma veseli dovtipi, da je prišla med ljudi včasih tudi prav čudni komentarji.

In tako je na eni proslavi, sploh ni bila proslava ampak so prišli politiki in nastavili, z bodočim samoprispevkom bomo novo šolo zgradili.

Kadar sva kam šla si je vedno nadela pražnjo ruto. To je pomenilo čim bolj šekasto. To si je zavezovala pod brado v ogromno pentljo. In s tako ruto na glavi, s zakrivljeno palico v rokah je nekaj časa poslušala govore, jih je bilo kar nekaj, nakar vstane, menda je bila ura že mimo, in zakliče govorcu:

»Ti pa kar tihu boudi, k si bil pr ta belih.«

Se po moje še rodil ni takrat.

Smo pritekli eni trije, jo pod pazduho dvignili in ven pospremili, spremljava je razlagala:

»Tjata, al ta je nš.

Bemti Čerčila,«

tako je moja babi klela kadar je klela,

»že vem čigau je. Nš že nej.«

Njena kajža leži tik ob robu domačije, enega od dveh kmetov, ki nista postavila domov na hribčku. Bi se reklo, da sta priseljenca, če je res, da je originalna vas bila na holmcu. To je bila naša žlahta. Gospodar je bil njen brat, ki je zelo rad pogledal v glažek in topogledno tudi zavozil sicer ne veliko kmetijo. Mu je stalno posojala za sproti, saj je imela penzijo, kar jo ni imel vsak, pa še sila dolgo jo je koristila.

»Buh j pužegni«

, bi takrat rekli, če ne bi bilo točno proti liniji.

Občasno ga je tudi terjala, kdaj bo kaj vrnil. Zato smo dobili v obliki krompirja, ali ostalih pridelkov. Mesa je bilo malo. Razen pri šintarju, je bilo meso samo ob velikih praznikih. Še to ne prav nobl. Je zato bilo veliko masti in ocvirkov. Tudi kakšna klobasa se je kdaj našla.

Moji so hodili na nedeljska kosila in sedmino. Sem takrat določil. Sedmi dan so prišli po krompir in ostala dobrote. Babi je vedno naredila nedeljsko kosilo, kar je pomenilo pečen piščanec, restan kmpir in solata. Obvezna župa na začetku. Vsa hrana je bila narejena na masti in z ocvirki, kar je sicer sila dobro. A takrat so se že kradle med nas mestne navade in posebej mama je rada pojamrala joj, kako je mastno. Pa dobimo odgovor iz kuhinje:

»Al nej mast, al je ojle.«

Potem je prišlo obdobje, ko je bilo vse, kar ni domače, boljše. In sem dobil kos belega kruha s spremljavo.

»Le jej, al je k-piunu.«

V originalu je bila kajža, tako kot vse ostale, lesena. Takrat, ko so jih postavljali, so še tradicionalne mere uporabljali in je 4m tram, vsi so bili na ta modul, pomeni maksimalni razpon ostrešja, če ga nisi posebej posekal. A za to si moral imeti svojo hosto. Na eni strani je bilo skoraj meter napušča, kar znese, da je bila soba 3x4m. Tej je bila dodana v začetku še kuhinja in vhodni del. To je bil enoten prostor. In je bilo vse skupaj 6x4 m. So tudi večje hiše bile samo malo večje. To so bile normalne mere. Babi je bila pravi arhitekt in so za časa mojega bivanja tam se vrata prestavljala, dodala je kuhinjo, s tem, da je kar nadaljevala streho, Glede na to je bil en vogal kuhinje ene meter in pol, kar je bila zanjo ravno pravšnja mera. To šele sedaj vidim kako malo je, ko se ne morem zravnati. Takrat sva bila oba ravno prav. In slavno verando o kateri sem že povedal.

Bi rekel, da je bila ena prvih, če ne že čisto ta prva, nasploh je bila inovator, v vasi dolgo ni bilo vodovoda. In tudi kazalo ni, da ga bo, ker je vasica še kar na hribu, da bi samo za nas vodni stolp delali, ni bilo za pričakovati. Dokler niso zajetij višje v hribih naredili ni bilo niti možnosti.

Se je kot že omenjeno, dogovorila s cigani, da na njene stroške potegnejo cev od spodnje vasi do njene hiše. Kar je še danes ekstra projekt, čeprav se ne mlati več s krampom po skali. Takrat je četa ciganov, eno pomlad, poletje in v jesen smo že imeli vodo, prekopala čez drn in strm. Takrat še ni bilo ARSOta, da bi zakomplicirali in 19 let čakali na mnenje.

Nikomur ni povedala koliko je ciganom plačala. Od naše hiše do ostalih so se cigani po svoje menili. Menda so jo še veliko let hvalili, kakšen kšeft (posel) jim je zrihtala.

Pol je pa nekoč umrl tovariš Tito. Na kar je napovedala:

»boš videl, od zdej naprej bo šlo pa vse samo navzdol.«

In jo je zapustila neuničljiva energija in se je samo še starala. Saj ne, da se prej ni, a ji ni nič nagajalo. Sedaj se je samo še o grobu menila. In tako tudi izpeljala. Menda je za kajžarje bil tovariš Tito res edina možnost.

Na pogrebu sem bil, kako pa, sila žalosten. Sicer že srednješolec a me je vseeno zvijalo, navkljub igranju, da se mene pač ne tiče. So mi zato toliko bolj šli na jetra pogrebci. So tudi pred jamo uprizorili dramo. Kdo bo spredaj stal. Al kaplan, babi je od Titove smrti zopet v cerkev hodila, ali partizani z rdečimi zvezdami. U, so mi šli na jetra. Potem v gostilni, ko so se ga ulili, sem raje domov šel.

Ni zame tole, pol vasi skregane še pred vojno, še ne vejo zakaj. Med vojno pol pri belih, pol pri rdečih. Po vojni spet eni naši, drugi pa ostali.

Pa tako luštna vasica je bila, ko sem bil dete in se za take kozlarije nisem menil.

08 VALDI

»Kaj pa taku dišeš,«

mu je stalno prigovarjala.

Valdiju je jezik visel daleč pod nivojem vljudnosti, a bilo je tako vroče, da so se še mravlje umaknile v senco. Je zaprl gofljo, pospravil svoj dolgi jezik in kot lepo vzgojen pes dihal skozi smrček.

Valdi je bil čistokrvni dolenjski mačkopodilec. Čeprav je tudi tu moral prenašati tantalove muke in so mu hormončki pri ušesih ven sikali, se je vseeno vzdržal. Vsaj kadar je bila babi v bližini. Če je ni bilo, in po mojem je dva krat premislil in preveril, ker so bile grozne konsekvence za pasjo pamet, si je dal duška in so mačke kar po luftu letele, ko jih je preganjal, vse tja do metra mogoče metra in pol v višino.

Bil je precej majhen glede na to, kakšno vso junaško kri je nosil, a je izgleda mati narava ravno pri njem odločila, ta naj bo majhen, čeprav je njegov dedek bil mešanec med nemškim ovčarjem in avtohtono rumenkasto dolensko kuzlo.

Tudi Valdi je bil rumenkast. Samo poleti, pozimi so mu tisti sivi toni, katerih se tudi poleti ni znebil, prevladali in je bil njegov poletni gizdalinski kožuh samo še bled spomin na vroče in brezskrbne dni.

Če sem bil gospodar kurnika sam, ne jemati dobesedno, namreč kokoši, ko so zaslišale babico, z njenim značilnim falzetom:

Piiii, piiii, piiiiii, so vse , tudi moj najbolši prijatelj, takoj pozabile name, čeprav sem bil, še do pred kratkim glavna zanimivost v kurniku in njeni okolici in stekle k babici veselo kokodakajoč in z boki tako značilnimi za kokoši, migajoč in sem jih samo v riti še lahko gledal.

A kakor koli že, če sem bil gospodar kurnika sam in so drugi samo preko mojega budnega očesa lahko kar koli počeni blizu, sem Valdija sicer lahko božal, tudi kakšno neumnost sva si izmislila, a je bilo vse ob hiši, ne prav daleč, tako, da je imel pod kontrolo babico ali ona njega, pač opazovano iz različnih zornih kotov.

Nikoli me ni spremljal na mojih večnih potepanjih. Ko je videl, da kanim kam iti, se je usedel v svoj kot, ki to sploh ni bil, imel je več čičkov na različnih delih hiše, glede na pozicijo sonca in temperaturo zraka. V hladnih dneh na sončni strani, v vročih kontra.

Je bil takoj za, če se je babi kam namenila. Ona je sicer tudi več ali manj okoli hiše krožila. Redko, redko, je šla v vas k sosedom. Menda so jo noge bolele. Sedela je na avtobusnem sedežu pred hišo, običajno pletla, občasno brala TV15, glasilo kurirjev, ki je izhajalo tudi še dolgo po osvoboditvi, ko vojne nikjer več ni bilo in so bivši kurirji obujali spomine.

Na tem sedežu je bil veliko tudi Valdi. Ne, da bi se šlatala. To je bila platonska ljubezen, ga je pobožala samo ob posebnih prilikah. Ena takih je bila, ko si prisedel in je pogovor zastal, ker sta obdelala že vse teme od kokoši, zajcev, solate in fižola. Pa, če je kak sosed kaj naredil.

»Jože je šel krompir okopavat.«

In, če je potem še vedno sonce sijalo in ni bilo treba iti premešat župe, pa, če je bil ustroj zvezd ta pravi, a se jih po dnevi ni videlo, vplivale so gotovo, potem je za konec ukazala Valdiju:

»Pejd se povalat!«

Se je dvignil, prečkal kolovoz pred hišo, se ulegel v žito in se povaljal v dolino. In to vedno po novi špuri. To se je babi posebej fajn zdelo, da je sosednemu kmetu ponagajala. Češ, kaj morem, če se je pes povaljal.

Ob takih prilikah je dobil Valdi čohanje po glavi in za uhlji in pod brado, kar mu je še posebej godilo. Pol se je zopet parkiral na en od svojih čičkov in predremal dan.

Valdi čez dan ni lajal in je samo opazoval mimoidoče. Takrat je to bila še kar obljudena pot. Ene tri vasi po tamalem so mimo naše hiše hodila na cug. Delavskega, kar je pomenilo ob 5h zjutraj.

Takrat je Valdi zganjal kar precej hrupa. Ponoči je bil priklenjen na verigo, veriga se je končala s koleščkom na žici, od drvarnice, kjer je imel oficielno kočo, in hišo. Oboje je bilo leseno, čeprav hiša ometana, se ji ni videlo. In, ko se je zagnal po žici in ga je hiša ustavila, zraven kakor je bil majhen je imel možato štimo, ne tisto zoprno cvilenje, je bil tak trušč, da mi danes sploh ni jasno, kako smo sploh lahko spali. Se ne spomnim, da bi bil kdaj problem z njegovim hrupom.

Če je celo nehal dihati, če je bilo to od njega zahtevano.

Originalnega Valdija se sicer dobro spominjam, je bil res ekstra inteligenten pes, si se včasih vprašal al razume kar mu ravno razlagam, tako je gledal. Pa zopet je bil še najmanj moj.

Za njim so vsi bili Valdiji, vendar ni noben dosegel niti pol take inteligence. So bili simpatični, mnogo bolj razvajeni, saj sem jih imel po rokah od kar so se skotili. Ta zadni Valdi je bila psica. Smo jo vse eno Valdi klicali. Imela je sicer eno nobel ime, ker tega psa sem moral od sebe dati, ker ata ni prenesel, stalno ukvarjanje s psom in je kmalu po rani mladosti, menda v puberteti, morala k babici. Babi je bila ravno brez in ji je kar prav prišlo, magari je na vasi to bil en sila čuden pes. Bila je namreč boksarka. Smo jo dobili, ker je bila odveč v leglu. Pri pasemskih, če jih je preveč, ene določijo, da niso pasemski, nimajo cene. In so mi jo podarili. Dokler je bila otročja, sem se stalno z njo ukvarjal in je celo spala v moji postelji, na veliko grozo staršev, češ pes mora biti zunaj. Nič ni pomagalo, tako dolgo, dokler ni bilo odločeno, da gre na Dolensko.

O.k. saj sem tudi sam bil več tam kot v Ljubljani. Potem je odrasla, vaški psi so jo sila radi imeli, še kakšen od drugod in so nekaj časa bili vsi psi na tistem koncu dolenske z zabitim gobcem. Kaj več genov ni pustila, tako, da so bili nekateri prav čudno za pogledat.

O mojih kurjih prijateljih sem se že razpisal. Poleg kokoši, ki so bile stalnica, smo imeli občasno tudi zajce. Tudi te za jelo, a z njimi nisem navezoval ne vem kakšnih osebnih stikov in tudi tu sem moral biti zraven, ko se je pripravljalo za nedeljsko kosilo. Menda taprav človek mora to znati. Saj ne rečem, da ni logike v tem. Vendar, se je treba navaditi na pogled na vse tisti notranje organe. Pa, da ne bi o tem.

Stalnica so bile tudi mačke. Miši ni bilo, razen na pragu, ko jo mačka prinese pokazat. Še danes mi ni jasno zakaj, a so to počele, sicer samo nekatere a stalno in od vekomaj.

Občasno se je pri nas zaredilo precej mačk. V najhujši poplavi mačk jih je bilo 14. In, ko je to vse priletelo na večerjo je bil pogled na vse tiste repe prava paša za oči.

Med njimi je bilo sila malo hišnih mačk, kar je sicer presenetljivo, a sem obvladal samo eno mačko naenkrat, da je za mano hodila in mi v naročju sedela, če sem se vseeno kdaj usedel.

Imeli smo tudi kragulja, ta je bil kar reden gost. Je znal pišče odnesti tudi, če si zraven stal. Kot strela z jasnega. Dobesedno. Celo kakšno mačko ali zajca smo izgubili na ta način. Večino mačk je noč vzela. Babi je rekla, da jih je lisica. Nekaj jih je poiskalo kakšno drugo domačijo. A jih nisem ločil, katera bi lahko bila iz našega legla. So bile vse glih.

Razen Miča. V resnici sta bile dve. Jih je brat dobil. Jima je dal imena Mič in Tič. Mič, črn, se je izkazalo, da je muca in Tič , več bel kot lisast. Tič je zelo kmalu v kanalizacijo pobegnil in ga nismo več videli. Mič je prvo vse svinčnike sfrcal pod pohištvo, za kar si je prislužil izgnanstvo, tako kot pozneje moja kuzla.

Tudi ta je bila atrakcija na Dolenskem in so nekaj časa vsi mački postali črni na tem delu naše domovine, z leti je zopet prevladal avtohtoni gen tigraste svetlo in temno sive mačke.

Tako je bilo z našimi domačimi ljubljenčki. Slepcev, martinčkov, žab in čričkov v to ne štejem, ker jih nisem smel v hiši imeti, še težko jih božaš. Pogovarjaš se z njimi čisto vredu, a mu ne smeš dati na izbiro, jaz ali svoboda.

O tem ni debate.

Sicer takoj ostaneš sam.

09 FIČO

To je tako kot z otroci. Žal je lahko tistim, ki jih nimajo. Je ne precenjiva izkušnja. Nikoli dolgčas, sami problemi, a bogato poplačano kadar ... steče.

Menda so vsi otroci v tistih letih bili prevažani v fičkih. To je bil Jugoslovanski folksvagen. Kaj vse se ni z njim prevažalo in kaj vse se ni z njim doživelo in kaj vse ni delalo.

O to pa ne. To je bil neuničljiv del družine. Vsi so obležali, vsi so krepali, al fičo je ril kot buldožer, po visokem snegu, globokem blatu. In kako se je svetil, kadar si ga opral. Ponosni lastniki so jih božali in gladili, po mojem so se tudi pogovarjali z njimi, kot sem se sam z martinčkom.

S fičkom smo prekrižarili celo Jugo. Enkrat celo do Ohrida. Tam sem kot dete v Albanijo šel in so me graničarji nazaj privedli. Smo taborili čisto ob meji in sem malo odtaval. Sem šel samo za ovcami preko travnika. Ovce so ena zanimiva združba. Sem komaj preko videl, sem se med njih pomešal in se jih dotikal. So sicer smrdele kot, kot, kot, no zelo, kot ovce, a je bilo luštno jih po malem odrivati in med njimi broditi. Vse dokler se ena ni hotela in se je izkazalo, da je oven in, da je potem nekaj časa on mene porival.

Se spomnim mnogo let potem, ko sem imel že ta pravo punco in je šla družba v Bohinj in je bilo treba skozi čredo krav. So se vsi ustavili, sam sem jim pokazal, kako divji mož iz kmetov obvlada kravji živelj. Se je ena namenila, da me bo prevrnila. Sem tekal po travniku v krogih, ona za mano in odnehala ni. Res ne vem, kaj ji je bilo tega treba, pred punco. A včasih živali izrazijo svojo voljo in večinoma je mnogo pametneje upoštevati jo.

Nekaj časa smo hodili na Lopud. To je en otok ob Dubrovniku. Vedno sem mislil, da iz čistega veselja, ker je to bilo eno ribarsko naselje, kamnitih hiš, kjer smo najeli sobo, 4je v eni sobi. To so bilo časi začetkov turizma. Na Lopodu je takrat bil sicer en hotel. Sami smo hodili vsak dan na drugo stran otoka, kar je bilo sicer za deco še kar nekaj hoda, vendar je bilo po hladu borovcev. Na drugi strani je bila divja plaža in smo tam preživljali večino časa.

Na Lopudi sem spregovoril R. In to z veliko, kot je mama stalno ponavljala. Neke noči nisem mogel spati in sem jima pod nogami, spal sem na tleh pod njunimi nogami, gonil svoj neutrudni : eeeeee eeeeeee, ki je s časom vse bolj hripav postajal in se nazadnje prelevil v hr na koncu v R. Potem sem hotel sladoRed in Riziko in šli smo na pomoR in take.

Potem, moralo je biti kakšno drugo poletje, ker sem bil že mnogo bolj motorično spreten, predvsem sem plaval, sicer se zgodba ne bi razvila, kot se je.

Starša sta ležala na pomolu. Takrat je bil to sila pomembno opravilo, ker so se vsi na pomolu tako hudo držali. Ti pridem s kanglico vode in jo zlijem očetu za vrat. U, kaj hujšega. Ga je odgnalo v zrak kot na fedrih in za mano. Sam jo jadrno ucvrem preko mastnih teles na konec pomola. Tam se ustavim in pogledam nazaj. Ata je bil tik za mano, skoraj bi me ujel, je delal večje korake, po moje je po tri preskakoval. V tistem se poženem v vodo, ata se premisli. Še, ko sem iz vode pogledal, je stal na robu pomola vihtel roki v točki, ko bi se teoretično še lahko vrnil, a je samo usoda tista, ki ti ne da in je že se je v smehu več ali manj celega pomola še vedno krileč z rokami prekucnil v vodo.

Seveda je bilo vsesplošno veselje. Vedel sem, da je sicer bil super hec, a, da bo prav verjetno tudi super kazen in sem si izmišljal, sam pri sebi, ker mama me je večkrat klicala v sobo, izgovore, samo da še ne bi tja zavil. Navkljub kroženju, sem celo osmice delal, se ni dalo uiti neizbežni usodi.

Zvečer se še ni shladil in sem jih vse eno dobil po riti.

Pred kratkim sem šele izvedel, da je to bila takrat najbolj mondena destinacija v tistih časih izgradnje domovine. In so si celo proletarci delali utvare, da bodo mogoče srečali kakšno znano osebnost na Štradunu.

Po teh informacijah mi je tudi jasno, zakaj smo se vozili tako daleč, ker luštnih plaž je bilo vsaj od Zadra dol kolikor hočeš. Še gor se bi kakšna našla. A bila sta še mlada in kariera je bila pred njima. Staršema namreč in, če bi srečala kakšnega pomembnega iz svojih krogov, bi ...

Mogoče, mogoče sta bila samo zaljubljena v zgodovinska jedra. Kaj veš.

Fičko je služil namenu. Vedno sem z glavo v streho butal, ker sem sedel na dekah in ostali krami, katero smo tovorili. Ni bil fičko nič kriv. Ko smo dobili Dijano, ravno tako, samo streha je bila mehkejša in se je že na daleč videlo, na strehi namreč, da zadaj sedita dva predolga. Nisva bila predolga, samo vedno se vzame preveč opreme. Danes imamo še enkrat večji avto in smo trije in je ista zgodba.

S fičkom sva slikana, ponosni lastnik in moj ata. Ne. Moj ata, ponosni lastnik in jaz.

In tako sedim nekoč na zadnjem sedežu, mulc v belih žabah in kratkih hlačah, šolnov se ne spomnim, ata gre počasi odpret vrata garaže, prav zdolgočaseno gledam za njim, res ne vem, zakaj sem moral v avtu čakati pri takem opravilu. Ja, menda bi v tiste pol minute že kam zavil in kdo ga bo iskal, menda je res bilo enostavneje v avtu.

Fički tistega časa so imeli med prvima sedežema šalthebl, po mojem jih imajo še vedno, menda jih v Turčiji še vedno proizvajajo. Za prestavno ročico mala heblčka. Se mi zdi, da se je z enim zagnala mašina. Enkrat sem očeta med vožnjo spaševal, oči kaj je to in v tistem trenutku zakurblal vozeč avto, kar je bilo za očeta višek in je jadrno ustavil in me po riti nastreljal. Ne, da bi bil moj fotr kaj ekstra nasilen do otrok. Tako kot vsi takrat. Otroka za ušesa, al eno okoli uh, to je bilo kar najbolj običajno. Večinoma smo tudi zaslužili, čeprav sem jih kdaj dobil tudi na zalogo.

In tako sedim, in opazujem očetovo rit, ker se je moral skloniti, žabica je bila pri tleh in je bil sila smešno videti, tako pomemben tovariš v taki pozi, sem se kar malo nasmehnil. Fičko je bil parkiran malo na klančku in se mi je tako hecno zdelo, da ata manjši ratuje, ko se skloni.

Pol je počilo. Bumf, sem se zaletel v sosednji blok. Na srečo od strani, kjer ni oken in po mojem sploh nihče ni vedel, kakšna kalvarija se dogaja na tej strani.

Fotra je kar istrelilo u luft. Tisti njegov

»Eeeeeeee, kaj pa si naredil?

Nč.

Ti bom že dal nič«

in je priletelo.

Še odnehal nisem in jezikal.

»Če bi bremzo prtegnil, bi se to ne zgodilo.

Ti bom že dal bremzo«

in je priletelo.

»Ti si jo spustil.«

Puf na drugo uho.

»Nism, nism. »

Puf spet na prvo.

Pol sem pa utihnu.

Še leta je razlagal, kako mu je mlajši sin avto razbil, prisežem , se ga nisem niti pritaknil.

No, o tem zgodovina molči.

Takratni fiček je imel brke. Res. Med lučmi je bila značka, ob njej na vsako stran po tri letvice. Tako kot se mačka nariše. Ni bil na mačka. Bil je na ....., na ...., naaaaaa.

Ja na fička pač.

10 MAJA

»Lej ga, tega pa poznam. A se ga spomniš?

Koga?

Ja Igorja.

Kerga Igorja.

Ja, a ne vidiš, so stanovali pod nami.«

Na televiziji so kazali novo izvoljenega ali potrjenega, to se ne spomnim, ne vem, če ne celo ministra. Ga je nova vlada postavila za ...

Mi grejo vsi politiki na jetra. A eni bolj kot drugi. In ta je bil član točno te, bolj stranke. Spomnil se ga seveda nisem, ker tisti blok v Trbovljah, je samo še bled spomin, če ne bi bilo nekaj fotografij z dvorišča, se ga po mojem sploh ne bi spomnil. Tako me na tiste čase veže nekaj prav posebnih spominov in zaradi fotografij tudi zelo živih.

Na sploh imam že od nekdaj en čuden način spomina. Še nisem slišal odgovarjajoče razlage, čeprav se na celem svetu vse ve in vse dobi. Torej, že kot otroku in vse do danes se sicer sila redko, a ponavljajoče dogaja, da me v določenem trenutku preleti misel in že od rane mladosti vem, da se bom tistega trenutka zapomnil za celo življenje in to celo v barvah. Je velikokrat, da ga ne znam povsem vklopiti v kontekst.

Tako se znam spomniti svetlobe, ta je največkrat prisotna. Potem oseb a le v kadru. Kdo je bil za mano pojma nimam. Sploh, če je kdo bil. Velikokrat se spomnim tudi zvokov v tem trenutku in vonjav. To z vonjavami je sploh poglavje zase. Sem sila ne občutljiv za vonjave. Razen, če kaj ne smrdi ekstra nagravžno, ali diši enako. Tisto že registriram, da bi vohal cvetlice na daleč.... ej, ne me basat. Ne voham, pa, če me ubiješ.

A pri spominskih slikah se spomnim vonja, na primer lesene ladjice, katero smo delali na omenjenem dvorišču. Vonja blata, ko sem na dvorišču ga med prsti stiskal, človeških vonjav. Teh še posebej.

In na tem dvorišču, to je bil zame še predšolski, ko sem še v vrtec hodil, ne prav rad, na dvorišču je bilo bolj zanimivo, čeprav sem se moral prilagoditi, ker so vsi moji vrstniki hodili v vrtec, kateri je bil od našega dvorišča oddaljen, ne vem, če ne samo 50 metrov. V resnici se ga je videlo skozi žično ograjo, katera je ločila naše vrtičke, takrat še ni bilo garaž in dvorišče glasbene šole, v kateri je bil tudi vrtec. Tudi sedež krajevne skupnosti je bil tam, a takrat se za take malenkosti še nisem zanimal.

Na dvorišču smo preživeli večji del dneva. V tistih časih smo bili otroci na dvorišču, ne doma. Samo v najbolj nujnih primerih, času kosila ali pol ure za domačo nalogo, sicer se je vse na dvorišču dogajalo. Ne samo otroci, tudi ateji so fičke na dvorišču šraufali. Ali na klopci ob vrtičku sedeli in pivo cuzali in se o fuzbalu menili. Političnijh debat takrat ni bilo.

Mame pa ...

so doma kosilo kuhale, peglale, prale, takrat še ni bilo pralnih strojev. Vsaj na današnji način ne in skrbele za deco na dvorišču in desce ob gredici.

In tako sem se po navadi pod balkon nastavil in tulil:

»mama, mama , mama. »

Dokler se ni prikazala na balkonu.

»Mama lačen.«

In sem prav kmalu dobil iz tretjega nadstropja sendvič v papirnati vrečki, katero sem tudi po večini ujel, če je nisem pa ... Saj si vsak predstavlja kako zgleda sendvič s pašteto iz tretjega nadstropje na pesku dvorišča.

Menda sem enkrat tako tulil svoj običajni

»mama, mama , mama.«

In pozneje

»žejen.

Ja in?

Ja, žejen.

In kaj, naj ti dol vržem?.

Ja seveda. Kako pa. A naj gor pridem?«

Kar se je vesoljnemu občestvu sila smešno zdelo, sam nisem pogruntal, da bi lahko bil tehnični problem.

Na dvorišču so bilo premnogi letniki. Razen tistih, katere je puberteta preveč metala in se na dvorišču pač niso mogli zadrževati. Po puberteti so se zopet vrnili in se udinjali v klub odraslih. So bili ta mali med tavelikimi in so po pivo hodili.

Bodoči poslanec, kar v tistih časih ni bilo niti malo slutiti, je stanoval pod nami. Se ga sploh ne spomnim prav posebej. Ja, potem, ko smo našteli kaj vse smo skupaj počeli. Se spomnim bolj kaj smo počeli kot kako je izgledal in kako se je obnašal in ali je sploh bil moj tip. Z nekaterimi se pač ne štekam.

Še dan današnji imam podoben pristop. Še na profesionalnem področju, če je prilika, včasih ni, je treba trpeti, povem, da ni moj tip in naj raje na razdalji z mano, sicer jih bo slišal še kaj več kakor mu gre. A to je že druga zgodba.

Torej poslanc, ki je bil mlajši od mojega brata in se zato z njim ni posebej družil, in starejši od mene in mi je zato bil v tehničnih rešitvah vzor, je imel sestro Majo. Z njo sva bila kot rit in srajca. Čeprav mogoče ni ravno najbolj posrečena prispodoba. Saj to sem menda že raspredal. Kaj imata rit in srajca skupnega. Rit in gate mogoče. Srajca in majca, al jopica. Rit in srajca pa, je menda sta si blizu.

No, to še niso bili časi, da bi hormončki delovali. Majo sem imel enako rad kot mamo. Mogoče malo manj, ker mi ni dala vedno en škc od njenega sendviča. Sicer sva ure in ure preživela skupaj v vseh mogočih kombinacijah. Njej se je čisto fino zdelo, ko sem jo naučil fračo delati in sva potem okno razbila na sosednjem bloku. Se ne spomnim, da bi mi kaj znižala nivo pripadnosti zaradi posledic.

Sam se tudi nisem pritoževal, ko sva oblačila in slačila njene punčke. Čeprav sem včasih uporabil njeno punčko za pištolo. A sem samo probal kako bi bilo. In se je dalo. Dš, dš, dš. To so bili zvoki za strel.

Tudi starši so se obiskovali. In včasih smo bili pri njih, včasih pri nas. A njunih staršev se sploh ne spomnim. Vem samo, da sta bila njen ata in moja mama oba v službi v Ljubljani in sta se vozila. Včasih tudi še več dni ostala. Tako, da sva imela podobne probleme.

»Zakaj pa jokaš.

Atija ni doma in ga še dolgo ne bo.

Kako dolgo?

Ne vem a gotovo predolgo.

Pridi danes k nam, bova frnikola.«

Takrat so bila frnikole dragocenost. Mulci smo frnikali na stopnišču, kadar je deževalo. Stopnišča so bila iz kulirja. Za tiste, ki ne veste kaj je to. To je beton. Ja, čisto navaden beton, ki ima zaključni sloj posut z raznobarvnimi kamenčki. Največkrat črno belimi in potem zbrušen na visok sijaj. To je bila najodpornejša podlaga v večini socialističnih blokih in javnih zgradbah. Mojstri, ki so znali kulir delati, ne, da je kakšne velika znanost, samo končni sloj zahteva malo občutka, so že pomrli, novodobni materiali kulirju ne pridejo niti do kolen, čeprav nas trgovci prepričujejo v obratnem.

A to je že druga zgodba.

Takrat smo frnikulali na stopnišču. Najmlajši čisto na vrhu, najbolj zagreti v pritličju, ker to so bili celi turnirji in so nekateri jemali celotno zadevo sila resno. Še več prostora so rabili in je bil vetrolov vse do stopnic primeren kraj, kadar je deževalo. Malo mlajši še vedno specialisti v prvem, v drugem že pravi frnikularji a začetniki v tretjem pa drobiž. To se reče Maja, še nekaj cicibanov in moja malenkost.

Ko smo tako, drobižki na vseh štirih, frnikulali in nam ni šlo vse po načrtih, včasih premočno večinoma prelahno, se je včasih zgodilo, da je katera od frnikul navkljub robu na podestu, odskočila čez rob. Med podestom in stekleno steno je bilo kakšnih 10 cm prostora. In je šla v globino. In tu postane kulir pomemben, da ne bi kdo mislil, da reklamo delam za material.

Namreč ima tako trdnost kot steklo. No, podobno. In efekt. Frnikola na kulirju poskakuje podobno kot mnogo let pozneje tako imenovane žogice skokice. Gumijaste malo večje zadeve, katere so imele še dodatne lastnosti. Namreč skokica je tudi zavijala, kar frnikola ni.

In, ko nam je tako frnikola ušla med nižje nivoje, se je ustavila sila čudno. V najslabšem primeru je priskakala vse do turnirja v pritličju, iz česar je nastal cel halo, češ kako naj sedaj vem, čigava je zmagovalna. Frnikole so se ločile po barvi. Ta po pripadnosti posameznemu osebku. In, če je en ravno zmagoval in je priletela od ne vem kje neznana frnikola, je ta zbila red ali samo dodala vrednost. A takrat za take pojme še nismo bili dovzetni in je bila reakcija vsaj za ušesa, če ne še kaj hujšega. In kdo jih je dobil. Maja sigurno ne, ker je bila punca, punc se ne tepe.

Ne vem, zakaj ne, če te premaga pri fucanju, frnikulanju, te vrže čez premet, da te vse boli, zraven se ne smeš braniti, ker ja punca.

No, sva se kar dopolnjevala, navkljub majhni premoči nežnejšega spola. Naj ji bo, ko je bila tako fajn.

Najbolje je bilo, če je kateri dobil dinar ali dva. Sva šla potem na konec ulice do Šukrije. To je en gospod, dvakrat zapečen, v plehnatem kiosku prodajal kandirano sadje. Se je reklo. V resnici je bilo sveže sadje pomočeno v rdeč sladkor in na paličici od ražnjičev. Ej, to so bila nebesa. Za en plehnat dinar si dobil na palici zapičeno jabolko, pomočeno v rdeč razstopljen sladkor. Nebeško dobro. Še japček si pojedel. Imel je sicer še drugo sadje, a je z grozdjem bilo preveč dela, še cel si se potem limal, ker ni bilo na palički ampak si ga iz roke jedel in se je prijemalo, tako, da je potem mama vedno rekla, da te nisem več pri Šukriji videla.

Včasih je še celo ata kaj tam kupil, če se nam je kdaj hotel odkupiti, ko ga nikoli ni bilo doma.

Uj, ta pa je začinjena.

Enkrat, ko smo mi prišli dol na obisk in so starci tarok v dnevni tolkli, smo Maja, poslanec in moja malenkost zmetali 12 jajc po linoleju v kuhinji. Kuhinje so bile takrat ločene od ostalih prostorov, in začenjali z zaletom v hodniku, se med vrati v kuhinjo vrgli na kolena in pridrsali do nasprotne stene. In to je trajalo cel večer, starši so se čudili, ker ni bilo nič problemov z otroci, s katerimi se je bilo sicer dokaj sitno ukvarjati, če si ravno dobil valata.

Uj, me je ata naklestil. Mami je kar sapo vzelo. Za Majine starše se ne spomnim, a gotovo ni bila tepena. Ta je vedno dobro skozi prišla. Je že znala, ni kaj.

Pol je imela enkrat krizo začetnih let.

»Zakaj pa jokaš?«

Klasika.

»Ateja ne bo cel teden.«

Ej, se bova že kaj spomnila. Saj tudi moja mami je na nekem seminarju in jo tudi ne bo par dni. Tudi poslanec je pritrdil, da tole z starši že ni resno, če smo cele dneve sami doma, prepuščeni sami sebi in skušnjavam krutega sveta. In, da bi bilo čisto fino, če bi jih šli obiskat. Starša v Ljubljano. 5, 6 in 7 letni otrok. V Ljubljano.

?

Smo vzeli skirco, pa smo šli.

Odhajanja skozi mesto se ne spomnim. Živo se spomnim, ko smo nekje med Trbovljami in Zagorjem stopili iz gozda na travnik, kar je pomenilo, da je civilizacija blizu, ker v gozdu, kakor sem bil sicer doma v gozdu, ampak domačem, v tujih gozdovih kaj veš kaj se ti lahko dan današnji pripeti. Kakšni vse nepridipravi se klatijo po takrat še makadamskih poteh Zasavja. Teh nas ni bilo strah, saj smo imeli skirco in bili smo hitri kot blisk. A kaj, strahovi. Tisti pravi tam zadaj, za tretjim steblom. Tistim nisi kar tako ušel, če si bil še tako hiter, so bili oni še hitrejši in samo veliki sreči smo se lahko zahvalili, da nam tistega dne niso težili.

Stopimo iz teme na svetlobo. Bela cesta se vije prvo med travniki, potem med njivami. Na kar se pojavijo prvi sadovnjaki v začetku junija še brez sadežev, žeja in lakota je bila že kar velika. Maja, ki se je sicer večino časa dala prevažati na skirci, midva sva se menjala, da se kraljična ni utrudila, je začela po malem cviliti, da je žejna, po potem še lačna in na koncu utrujena in, da ima dosti in, da gre domov. Na koncu se je še začela cmeriti. Sva jo mirila in objemala, si ni dala kaj veliko dopovedati.

Na srečo smo prišli do Save in sem po prečkah pod takrat še lesenim mostom do vode splezal in napolnil najdeno konzervo z vodo, da je kraljična lahko pila.

Na kar prikorakamo v Zagorje. Tam sem že parkrat bil z očetom, ki je tam vodil pevski zbor in me je, ne vem kakšnim potom, s seboj vzel. Verjetno, da ne bi bil sam. A sem vedel samo v kateri gostilni se dobi malinovec.

Nas ustavi en gospod in nas povabi na malinovec. Sem vedel, da ni prava gostilna, še plavo tablo je imela nad vrati. Brati še nisem znal, sem se vse eno oklenil prečk na ograji in sta me dva policaja iz ograje vlekla preden sem popustil.

Gospod je bil očetov prijatelj in mu je bilo takoj jasno, da je dotična odprava brez pravnih dovoljenj.

Policaji so nas na avtobus dali, v Trbovljah sta nas fotra čakala. Seveda Maja ni bila tepena. Punc se ne tepe.

Moj fotr je bil čisto tiho, samo za roko me je držal, ko sva korakala skozi mesto. Doma je rekel samo:

»Pas.«

In sem šel ponj. Sem točno vedel kje je, ker je bil tam kot opozorilno znamenje, kaj se zgodi tistim, ki prekršijo zakon. Je bil večinoma tam samo kot opozorilo.

Takrat ga je uporabil. Ej, me je nalamu. Menda nisem niti pisnil. Sem že vedel zakaj.

Menda je bilo zadnjič s pasom. Klofuto sem še dobil. O, to pa. Včasih kar malo počez. Kaj sem pa naredil ne vem, ampak bi lahko.

11 KER NIMA U GLAU, MA PA U NOGAH

Občasno se je nakupovalo v Trebnjem. Se ne spomnim, kaj bi bil vzrok, ker v trgovini v Nemški vasi se je dobilo vse, kar je kmečki človek rabil. Še metrsko blago in komat za konja.

»Komat?«

Ja, tako se reče, al se je reklo, ovratniku za vlečnega konja. Večinoma zelo lepo izdelanemu, v usnje oblečenemu okvirju, katerega so nataknili konju na vrat in je vlekel voz.

Poleg kmetijskih pripomočkov se je dobilo tudi nekaj zdravil in celo kakšen star časopis. Pratika in koledar sigurno.

Pa vendar. Občasno se je odšlo v Trebnje. To je večkrat v Trebnje in enkrat ali dvakrat na leto v Novo mesto.

Trebnje je bilo tudi precej popularno pri meni, ker sem na koncu tudi tu dobil presto in malinovec pri Springerci ali Paulinki. Se mi zdi , da se je tako reklo. Na vrtu za gostilno, za zastekljeno verando pod ogromnimi košatimi kostanji, ki so nudili odlično senco v poletnih sparjenih dneh. Namesto toliko nakladanja, na kratko, super.

Babici sem nosil cekarja in zraven pomno opazoval svet okoli sebe. Toliko ljudi na enem mestu istočasno. Je že moralo biti nekaj sila privlačno sicer ne bi drli vsi na kup. Nisem nikoli videl ničesar, zakaj bi se sam drenjal. Mogoče ne gledam pravilno.

Zapomnil sem si kaj kupi pri mesarju, kaj vzame v špeceriji od hrane in kaj v železnini od metlic ali krtač. Kaj več po navadi ni bilo. Ja, kakšen kos obleke, a večinoma rute, na katere je bila mahnjena, vsaj meni se je tako zdelo, ker so se mi zdele vse glih, magari so imele drugačne barve kombinacije. A, če ji to toliko pomeni, zakaj ne. Vsako tele ima svoje vesele, vsak bk pa svoj štrk. Kar sicer ne paše k babici a saj razumeš, kaj menim reči.

Celo potovanje se je vedno razvleklo na skoraj cel dan, ker je tako počasi hodila in sva morala velikokrat počakati, da se kam nasloni in malo počije. Me je sicer včasih kam poslala, skoči do.... in vzemi......., pa se je obvezno končalo z:

»Al kaj ti je tu dau?

Čak, ih bo slišu, ko ga dobim.«

In je stopicljala tja, kamor me je prej poslala in potem imela mašo z onim nepridipravom.

Potem pride dan, ko reče:

“ Jutri pridejo tvoji, pa nimam mesa. Pojdi na vlak, pa prinesi, saj veš, tistu, pa tistu, pa tistu, pa ... „

In tako ti 7 letnik, sem bil ravno na poletnih počitnicah, odkoraka z ogromnim cekarjem, sem ga komaj nesel, ne, ker je bil težak, v tej smeri sploh ne, a prevelik, in me je po petah tolkel, ko sem korakal dol do potoka, mimo mlina čez mostiček, ob potoku in med koruzo do proge in čez griček do postaje.

Tam je bilo že kar nekaj ljudi. So že zunaj stali. Ker, če si prišel dovolj zgodaj, je vse sedelo v čakalnici in se pomenkovalo, zvijalo tobak in premlevalo od vremena do, ne politike ne. Vaške čenče, o to pa, po dolgem in počez raje 2x kot enkrat.

Takrat so bile še kartonske karte, in gospod velespoštovani postajenačelnik, z rdečo kapo in loparčkom iste barve je bil sedaj v vlogi prodajalca kart , je sila pomembno opravljal tudi to dejavnost. Najbolj me je vedno fasciniral predalček, ki se je zavrtel in si poslal denar v notranjost od koder si dobil istočasno karto. U, kok je blo to fajn.

Hlapon je zaukal po tunelu, ta vrisk smo tudi gori v vasi slišali, in je pomenilo še 5 minut, da pride do postaje, nakar smo imeli že eno nogo gor, če se slučajno ustavi v bližini in ne bo treba noge dvigovati. Ne, res. Ampak nervoza je zares že narasla, ker cug ne čaka. Čeprav je bil še čas, da je gospod velespoštovani načelnik postaje, takrat še brez rdeče kape, še spustil zapornice na bližnjem prehodu, si zamenjal kapo in poiskal loparček, da je lahko strumno počakal vlak, ki se je že slišal kako sopiha za ovinkom.

Prav pomno sem še opazoval kretnice, bil je še en tir. Nekoč se je tu še kaj razkladalo, a tega je že dolgo, saj je že vse z peskom zameteno. Samo še gornji del tračnic se vidi in kretnice. Te izredno zanimive skulpture, po malem mistične mojstrovine umetnosti. Takrat sem hotel biti kretničar.

To s poklici je bilo vedno drugo. Prvo sem hotel biti dimnikar, ker so ga vsi tako veseli in srečo prinaša, samo malo sem se ga bal, ko je črn po obrazu, ometal dimnik.

Drugo sem hotel biti šofer, da bom babico vozil, ker ne more hoditi. To me je držalo kar dolgo in precejkrat, čeprav sem vmes hotel biti še kaj drugega.

Na primer, ko smo se ciganom smejali, ko so jih policaji gonili in se cigani niso policajev prav nič bali, sem hotel biti cigan. Mi je babi strogo prepovedala, take neumnosti govoriti.

Avtoprevoznik, gasilec, menda policaj tudi, da lahko sredi ceste stojiš in tako, kar je bilo pač zanimivega.

A strojevodja ali kretničar, ali karkoli v zvezi z železnico, me še danes prime, ko kako staro lokomotivo vidim. Luštno je unim, ki so take vrste inženirji postali. Na stara leta sem celo enega srečal in je priznal, da je to zaradi otroške želje, moja številka torej, a, če bi vedel kaj vse mora zraven početi, bi šel raje za poštarja.

Ja, poštar sem tudi hotel biti.

Nabavim tako, vse po spisku, ni bilo veliko, uporabljal sem finto, ki še danes vžge. Ti tako pridem na tržnico in rečem branjevki:

Žena me je poslala po zelenjavo za juho. Menda vi najbolje veste, kaj vse je to. Se potrudijo, bistveno bolj kot sicer, vse tiste finte z dobro merico.

Tako sem tudi takrat: Babi je rekla pol kile takega kot vedno. Seveda sem moral biti prepričan, da se me spomni, in ni zadnjič kar tako trobezljal, u kako je vnuk že zrasel. Ej, to mi je šlo najbolj na jetra, če me je še kaka teta v lice uščipnila, bi jo najraje u pišuko brcnil, sem bil pač lepo vzgojeno mestno dete.

»Pa reč kej, če morš.«

Do odhoda vlaka je bilo menda še celo uro, si nisem privoščil preste in malinovca, kar mi je še danes žal. Tako vehementen tudi nisem bil, sem raje sedel na postaji, ta je imela pokrito verando in klopi pod streho in opazoval dogajanje. Ta je 100 krat večja od naše postaje. Ene 10 x pa sigurno. Kaj vse se tam zanimivega ne dogaja.

Tu so prestavljali tovorne vagone za ne veš kakšno kompozicijo in to je sila zanimivo, ko se vozi kretničar na vagonu, katerega poriva lokomotiva in ga v določenem trenutku odrine in vagon sam nadaljuje, proti stoječi kompoziciji, frajer malo pred trkom izskoči in to med vagone, da izkoristi silo in mu ni treba težkega kavlja dvigovati in se vagoni zaletijo, celotna kompozicija se premakne, tip izskoči in že maha za novo nalogo. Ej, to bi bilo zame.

Tako so me zamotili, da sem ujel vlak domov tik pred zdajci. Se je v resnici že premikal , sem skočil gor, kar v tistih časih za take mečkine sploh ni bilo lahko početje, vštevši še cekar poln mesa in drugih potrebščin, je sploh dobro, da sem odnesel celo kožo.

Se mi je sicer čudno zdelo, da je vlak skoraj prazen, ko naš ob takem času poka po šivih. A 100 ljudi 100 čudi in se jim pač ni dalo takrat na cug. Kmalu za postajo smo se ustavili in čakali na ne vem kakšen problem, ker po nekaj minutah smo se začeli prav počasi premikati. Ne za dolgo. Pa vajo ponovi. Vroče je bilo, videl sem že vse in sem samo za trenutek zaprl oči. In jih zares takoj odprl. Se mi je tako samo zdelo, sem moral vsaj četrt ure kinkati, če ne več, ker, ko sem odprl oči smo se vozili po hosti. Med našimi postajami ni host, samo polja in naselja in potok se stalno vije ob.

Tu ne potoka, ne polj, ne hiš, samo gozd. Ja nisem zaspal za celo uro in sem že pred Novim mestom. Tudi ta del proge sem poznal, ni bilo nič znanega. Ej, me je panika. Nikogar v vagonu. Pograbim cekar in na plato za izstopanje. V časih hlapona si prvo izstopil na teraso, potem dol. Je bila ravno postaja in izskočim.

Gomila. Zveni povsem novo, a poznam te kraje. Smo se z vozom pripeljali, po kaj se ne spomnim. Naciljam mimo Rihpovca proti Nemški vasi.

V začetku sem še kar hitro hodil. Me je bilo strah, ne vem česa. Vsega, kar je bilo danes narobe. U, bo babi v skrbeh. Vzpon sicer ni velik, razen zadnjih nekaj metrov mimo hrbta katerega smo imenovali Rihpovc in na katerega se je šlo vsako jesen na trgatev. Tam sem veselo pomagal. Se tako živo spomnim, koliko žabic sem nalovil v kanglico za mleko. Potem me je babi okoli ušes, tam pred vsemi, ker je morala izprazniti posodo, notri do polovice žab.

Sicer me ni tepla. Ja, dobil sem precejkrat okoli ušes a sem zaslužil. Menda me je samo enkrat zares. Na koleno, in po riti in to kar nekajkrat, ne samo eno, pa konec.

To pa zato.

Pred hišo je bila apnena jama. Sicer zasuta, a se je s časom posedalo in plohi so zgnili in je pesek izginjal v črne globočine, kar je bilo sila zabavno, ker se luknja ni in ni zapolnila, kot vse ostale na to temo, me je vedno bolj zanimalo, kako globoka je. In sem lastnoročno z motiko in lopato odkopal površnico, na kar se je vse udrlo in pokazala se je najlepša mavrica, kar sem jih kdaj videl. Saj na mavrice smo bili vsi malo trčeni, še ta stari. Otroci ekstra. Enkrat smo celo tekli na konec po zaklad, ga nismo dosegli. Smo od utrujenosti vsi zalegli.

Tu sem jo imel svojo, privat. V luknjo je sijal žarek, koprena na vodi, ki je bila nad apnom, se je svetila v vseh barvah spektra. Še ultra violet, a za to takrat še nisem vedel. Ni bilo dosti, samo opazovati kopreno na gladini, sem se ulegel in s paličico risal razne like po luži v jami. Seveda malček tudi z apnom gradi like, kar me zagrabi za hlače in me dvigne.

Sem se že zaradi tega v hlače od strahu. Hlače dol in čez koleno. U, je padalo. Sem ti rekla, da se ne približuješ jami, je kričala.

Saj mi je res. In to ne enkrat, a tok dogodkov in časovna distanca sta pač pustila usodne vplive na mojo raziskovalno malenkost in je pripeljalo, do koder že pač. A take drame ne bi bilo treba delati.

»Ali pač?«

Od Rihpovca, kateri v resnici nima takega imena, je v resnica samo en vrh v verigi, vsi ostali svojega, a z naše vasi je bilo vse en sam Rihpovc, od tam se je videla Nemška vas in celo bližnjica, katero sem ubral, da sem prečkal avtocesto na našem travniku. Prav v redu razgled. Zakaj mi ga niso pred leti pokazali, ko sem še mislil, da se za avtocesto svet konča, tu je vse kot na dlani.

»Ja, kje si tako dolgo hodil?

Sem ravno hotela poslati sosedovega Franceta s kolesom za tabo.

Puter se ti je stopil!«

Res je kaplalo iz cekarja.

»Kaj naj sedaj s tem smrdečim mesom?«

Še dobro, da ni bilo treba na dolgo in široko razlagati. Je imela toliko dela s pripravami, da ni bilo časa za male peripetije.

12 VELIK KOT TRIGLAV

Stric Pepi se mi je zdel velik kot Triglav. Takrat, ko sem sam kraljeval v njegovem naročju, in naj bi mu bil najljubši od vseh sorodnikov, tako je razlagal, sem bil še v žabah. Danes se jim reče tudi pajkice. Takrat smo otroci bili tradicionalno v žabah, čez hlače ali kot v mojem primeru, v Pepijevem naročju, v kratkih hlačah spodaj žabe ali pri puncah žabe in čez krilo. Ne bi znal razložiti, zakaj je bilo to vsesplošna navada, ker moda sigurno ni bila, ker so se dobile bele, svetlo modre in ne vem, če sploh še katere. Fantki smo imeli ponavadi modre, bele samo ob posebnih priložnosti, kar je obisk Maribora vsekakor bil.

V tistih časih se ni do Maribora prišlo v eni uri, kamoli, da bi še zraven razlagali, kako se je vleklo, ker je bil gost promet. V Maribor se je šlo enkrat na leto. Obiskat sorodnike. Fotr nam ni predstavil celotne familije, menda jih je bilo kot pečk. Bratov in menda tudi sester, čeprav za slednje nisem siguren. Je tudi res, da nismo nikoli šli k žlahti v Veliko Nedeljo. Samo ta dva strica iz Maribora sta bila prisotna. Nisem nikoli izvedel zakaj tako selektivno. Fotr sploh o žlahti ni hotel govoriti. Že po mamini strani mu je bilo dovolj vsak konec tedna k tašči iti, svoje je samo enkrat letno obiskal.

Stric Pepi je imel samostoječo hišo z veliiiiilkim vrtom, na katerem je bilo nekaj velikih dreves. No, vsaj meni so se zdela velika, ker sem bil na začetku drobižek, šele v puberteti sem junac ratal in sem vse z viška gledal.

Stric Pepi je bil avtoprevoznik, ne vem kakšen in koliko tovornjakov je imel. Se takrat za take hece še nisem zanimal. Sem bil sila navdušen nad kokošnjakom in sem se takoj spoprijateljil z večino kokoši. Za tiste, ki ne veste nič o živih kokoših. Spoprijateljit se z kokošmi je dano samo redkim nekaterim. Ne vem, če je to dar ali je intelektualni nivo. No, kakorkoli že, meni je z kokošmi že od babice prav dobro šlo. Ne samo, da sem jih fotral. Hranil po naše, a v tistih časih ni nihče hranil kokoši. Vsi, prav vsi narodi in narodnosti Slovenije so jih fotrali ali futrali glede na posebnosti dialekta.

»A si natresu fotr?

M-h.

Kaj?

Ja. A ne slišiš?«

Po mojem je bilo to tisto, zakaj me je za svojega vzel. Posodil mi je sicer tudi zračno puško. Naj proba, saj je že velik. Pol sem šical po vrtu. Sila nobl za tiste čase. Takrat smo za božička še pomarančo dobili in je bilo sila nobl.

Pol, nekega trenutka, sem ravno zaprl puško, zračne se napnejo z zapiranjem, se je sprožila, ker sem bil mali sem jo držal s koleni, kopito prislonjeno v tla, takrat se je prekucnila in sem kokoš točno v glavo. Smo jo imeli potem v juhi.

Seveda sem jokal, kot, da se mi je svet podrl. Po mojem se mi tudi je. Me je Pepi tolažil,

»bodi tiho, saj nisem nič hud.«

Jaz še močneje,

»Auuuuuuuuuuu, uuuuuuuuuu ahuuuuuuu.

»Pa saj nisem nič hud.«

Ga ustavi mama.

»Joka zaradi kokoši.«

To mi je bila zares travma iz ranega otroštva.

Pri babici, sem si z vsakim novim naraščajem, in ta se je obnavljal vsako leto, vspostavil pristno prijateljstvo. Vsaj ena koklja je imela piščeta. Potem sem tiste kepice po rokah vlačil, kolikor je pač koklja pustila. Sem samo jaz lahko bil zraven. Vse ostale je nadrla.

Ko so piščeta za koklo lazila, sem bil tudi sam tam in sem jim trosil drobtine. Kakor so rasli, se je vedno pokazalo prijateljstvo z enim od družine. Potem mi je celo uspelo zdresirati včasih kakšnega nadarjenega. Na primer, da mi je na roko skočil. Vsi so se dali božat. A povečini samo meni. Eno pišče sem natreniral, da sem mu metal koruzna zrna, kar pove, da je bil že pravi mladec. In sem mu vrgel levo in se je vrgel na levo al na desno, naprej, nazaj. Pravi kaskader. No, ni bilo tako dramatično, pač tekel je za zrnom, katere sem mu metal vedno v nasprotni smeri. Je bilo obračanje malo bolj športno. Tako sva preživela veliko veselih uric.

»In kaj je tu travmatičnega?

Temu se reče prav luštno otroštvo.

Nakar so piščeta postala kokoši in petelini.

In?

Kokoši je babica gojila za jajca in ...

Za v juho in pečene in ne vem, če še kakšne oblike.

Ja in?

In prvi za v lonec je bil ...

Moj najboljši prijatelj.

Se ga je dalo edinega ujeti brez ekstra drame v kokošnjaku.«

Saj sem jokal, a sem tudi pomagal. V tistih časih spraviti kokoš v lonec ni bilo okrutno zahrbtno divjaštvo.

So to delali vsi in povsod in so mi Finci razložili, da mora vsak, če hoče odrasti, ujeti ribo jo očistiti in pripraviti, s kokošmi je isto.

Če ne greš skozi to, nisi odrasel. Ne fant ne punca.

»Pa ima logike u tome.«

Al problem je, da sem držal svojega najboljšega prijatelja, ko je bil že brez glave in so se ne vem kakšni krči še čutili.

Nekoč sem prehitro izpustil. V resnici sem v istem trenutku, ko je sekira poletela tudi izpustil in potem je šele klavrno videti prijatelja brez glave letati po dvorišču, se zaletavati v stvari vmes, ko kri šprica vse povprek.

Zato sem tulil pri Pepiju. Menda se sploh nisem zavedal, da bi lahko bil hud, če sem bil njegov najljubši.

Stric Pepi je bil več na cesti kot doma. O tem so se starejši med kosilom menili. Njegova žena je bila prav huda, Pepi je vse na šalo obrnil. Tako, da je bilo veliko smeha in pri njem je bilo vedno zabavno.

Stric Pepi me je rad posadil v star bel mercedes, limuzino, katero se vidi na fotografijah. Sedel sem mu v naročju in sva šofirala. Sem bil še premajhen, da bi bilo res kaj od šofiranja a se je obema sila luštno zdelo. In tako je tudi določil, da tega jaz dobim, ko bom velik, bo moj. Takrat še nisem trzal na take reči. Danes, predvsem v puberteti, ko sem se jezil na vamparje, kako , da imajo toliko denarja in fajn avte in nam ta boljše mačke speljejo, takrat bi s takim avtom bil ta glaven frajer v Portorožu. Na, sem z Dijano dol hodil.

Se pravi, smo se včasih iz dolgčasa šli peljat. 3Je ali 4je v Dijani, katero sem lastnoročno prebarval. Zunaj in not. Katero je potem brat v Amsterdamu pustil, ker je bilo popravilo predrago. In smo potem v Portorožu vamparje gladali, z našimi sošolkami ob boku. Nepravičen sistem. Ga je bilo treba pod obvezno zamenjat. A to je že druga zgodba.

Šlo je pa takole.

Nekega dne dobimo telegram, da je imel Pepi hudo avtomobilsko nesrečo in, da leži v Ljubljani, ker so mu morali glavo odpreti. Sam sem Pepija vedno jemal kot nekaj luštnega enkrat na leto za par ur, sicer ne resničnega. Res se ga je redko omenjalo. Samo, če se je kaj zataknilo. Se je redko, še o tem sem potem po mnogih letih izvedel iz povsem nepričakovanih kanalov.

Takrat je potem bolj mama hodila v bolnico na obiske. Fotru so šle bolnice na jetra. Pepi ni in ni okreval. So potem po nekaj časa naznanili, da ima delno izgubo spomina.

»Kolk pa je to?«

Se je izkazalo, da skoraj vse. Se je učil govoriti, kar mu je še kar šlo, ker šalil se je še naprej. Samo bistveno bolj počasi. Tudi glasen ni več bil najbolj od vseh. Vse ulice smo mu ponovno pokazali. Jih je znal včasih na pamet. Po mojem je bil kar šok, ko se zbudiš iz kome in sedi ob tebi ena stara baba in se cmeri. Take luštne sestre povsod na okol. Cmerača pravi, da je žena. Bo treba res sistem zamenjat. To že ni pravično.

Tako, da je najina mala skrivnost utonila v pozabo, če je že kdo drug kaj vedel o mojem mercedesu, so se vsaj delali, da za kaj tacega nihče ni nikoli slišal. Spraševal tudi nisem. Kot rečeno, Pepi je bil kot vesela misel nekje na obzorju in tak naj tudi ostane.

»Ja, še nekaj.

Ej, Pepi moj.«

Ti pridem v srednjo šolo. Se posedemo v razred za zgodovino. Pride en sila zgovoren in sila zanimiv tip. Smo ga zelo radi imeli, čeprav smo se o zgodovino še najmanj učili. Smo zato imeli veliko pivskih debat, kako zamenjati to ali ono in rešiti svet pred mnogočim. Pravi mentor in tutor za novodobne revolucionarje ali vsaj lumpenproletarjat.

Kakor koli že, bilo je super.

No, začelo se je pa tako.

Odpre redovalnico, nekaj je bil namrščen, takrat še nismo vedeli, da preveč zgodaj z njim ni pametno češenj zobati in bere prav počasi imena in priimke, povečini poškili izza redovalnice, kadar se dotični oglasi, po večini tudi samo to.

»Prinčič.«

Tišina.

»PRINČIČ.

Tukaj.«

Pogled z enim očesom izza redovalnice.

»Aha.«

Že naslednji. Sam sem na W , zato proti koncu.

»Weingerl, Wajngerl, Vajngerl,«

vedno naglas na drugem koncu besede.

»A si ti iz Maribora?

Ne.

Ah, sem že mislu. A si kej u sorodu?

Sm.

A Pepija poznaš.

Moj stric.

A. Ha.«

Se mu zasvetijo oči in vstane.

No, otroci, prva lekcija iz razrednega boja. Takrat sta bila Marx in Engels še na polici vsake javne ustanove in večino privat tudi. Čeprav jih je redko kdo bral. A tisti meter ni smel manjkat, za dekoracijo. Sicer nisi bil popoln pripadnik naše družbe.

»Njegov stric, ...«

Premor.

Njegov stric je prvi nosil napis kruha in dela, ko so bile prve demonstracije v Mariboru po vojni. Bil je tudi prvi, ki je imel marmornato ograjo v mestu.

Menda je bila res nekaj inpozantnejša. Si jo nisem nikoli zares ogledal.

Tak je bil moj stric Pepi. Vedno pred časom.

Da bo mera polna, še en ocvirk iz Pepijeve mauhe. Čeprav ni direktno omenjen.

Grem jest dol po Gamla vagen. Moram pogledati, kako se reče v originalu. Ta glavna ulica v Štokholmu. In za enim oglom Slovenski konzulat.

Kdo si je takrat kaj tacega mislil, da bom šel na slovensko ambasado, al konzulat, se ne spomnim, uradnega naziva, v Stokholmu.

Ok. Sem prav firbčen.

Stopim v vežo. To je bila sicer ena poslovna stavba v samem centru mesta, vhod iz stranske ulice, a je bilo samo nekaj metrov od glavne ulice. V veži je bilo enih 100 firm in ena od je bila predstavništvo Slovenije.

Grem v drugo nadstropje, tako se je dalo razbrati iz zaporedne številke 200 in še nekaj. Pridem na hodnik, ki je bil zapuščen. Hodim mimo odprtih pisarn, kjer se je videlo, da je pred kratkim nekdo nekaj počel, ker je bilo dokaj razmetano. A sam temu rečem ustvarjalni nered.

Na koncu pisarna, kje so se slišali glasovi. Potrkam na sicer odprta vrata in stopim v prostor. Tam naš predstavnik z bosimi nogami na mizi govori po telefonu in mi maha naj vstopim. Tisto šaflanje po zraku, ki večinoma pomeni naprej. Mogoče bi si ga bilo razlagati tudi drugače.

Nakar odloži slušalko.

»Dober dan.

Dober dan. Nič ne rabim, sem samo mimo šel in me zanima, kako izgleda slovenska ambasada.

Dobro došli, dobro došli. Imamo ravno lunch time.«

Se predstaviva.

»Wajngerl, Wajngerl, Vajngrl,«

vsakič z drugim povdarkom.

»A ste iz Maribora?

Ne iz Ljubljane. Se pravi iz Helsinkita. Tam sem na začasnem delu.

A poznate Mariborske Vajngerle?

Sedveda, moja žlahta.

Mi smo pa živeli v isti ulici. Ja, luštno je bilo včasih.«

Pol sva Ljutomerski rizling odprla in še malo paberkovala. Nakar so se začeli vračati sodelavci in je imel predstavnik druge opravke, zato sem se zahvalil za prijazen in topel sprejem in se poslovil.

Sem premišljeval na odhajanju, pozna strica Pepita. Kaj je neki mislil, včasih je blo pa luštno.

»Kaj je neki mislil?

Kaj?«

13 PALAČINKE

Časov, ko smo s familijo hodili na Lopud se komaj spominjam. Večinoma iz pripovedovanj in nekaj fotografij, ter po novem povezav iz drugih podatkov in se mi potem zdi še kar verjetno, zakaj nas je Lopud tako prevzel.

Kakor že rečeno, je bilo luštnih plaž od Šibenika dol kolikor si jih hotel, gor se je tudi katera našla. In tako smo potem nekaj let hodili v Borik. Seveda še vedno z obveznim spoznavanjem domovine. Kar pomeni večinoma po Bosni dol, vse do Črne gore, enkrat celo do Makedonije, potem gor po obali, lepo počasi, ustavljajoč se kjer je bilo kaj zanimivega ali sta vsaj stara mislila, da je tako.

Midva z bratom sva že davno odnehala, se jima ni dalo nič dopovedati in sva se vdana v usodo, vsak s svojimi mislimi, preganjala po bog ve kakšnih drugih krajih.

»Na kaj misliš?

Na nč.

Pa poglej kako je lepo.

A-H.

To hodijo gledat ljudje iz cele domovine in inozemstva, vaju pa ne zanima.

Uuuureeeeeduuuuu.

Če vaju ne bo nič zanimalo, bosta morala napisati prosti spis o tem, kar ravno gledamo.

Ja mami. Veš de mami. Saj je zares zanimivo. A tuki majo pa spomenik?

V mislih pa: U, kok bi blo dobr, če bi ti šla peš.«

Sva pretrpela. Še vsak otrok je. Še dobro, da so otroci tako trpežni in prenesejo vsako neumnost, katero starši naumijo.

Sicer nisva bila ravno kompatibilna, 6 let je prevelika razlika. Za v gol sem bil premajhen, če mi ne kupiš lizike, bom mami povedal, da si rekel pišuka. Bumf, in je priletelo. Prava bratska ljubezen. Sicer sem od brata zaugal, vse neumnosti glede odraščanja.

Tako me je še v Trbovlhjah v kino peljal. Po moje samo zato, ker me ni imel kam dati, samega me tudi ni mogel pustiti. Brati nisem znal in mi je bilo preveč dolgčas, ker mi ni hotel stalno govoriti,

»Kaj je reku?

Tih bot. A ne viš kok je napet?«

Bila je ameriška kriminalka. Sem bolj okoli zijal, kolikor se je pač dalo v polmraku.

Na kar začne cela dvorana ploskat, brat je kar po sedežu skakal in tulil:

»Asvidujoške? Asvidujoške?

Kaj?

Kaj je blo?

Asvidu joške?

Kaj je to?«

Film sem potem na stara leta ponovno videl, ko je mladi Waltwer Matthau še v resnih filmih igral in to kriminalce. So se v enem baru nekaj menili, med glavama protagonistov je v 4 planu, ne drugem, povsem zabrisano in samo za trenutek, ena , če si vedel kaj, si videl, pokazala, sicer pa nič od nič.

A to so bili časi , ko so sicer puritanci že odpeli, a socialistična misel je tudi vedela, kaj je to dekadenca in se ni grdo govorilo, kamoli grdo delalo. O, to pa ne. Takrat že ne. Saj tudi sedaj ne.

»A ne de?

H?«

Pa sem nakladal, kako se z bratom nisva nikoli zares ujela.

Razen.

Bila je ena stvar, za katero bi oba mater prodala in to so bile palačinke. Sam bi še za babičino fižolovo župo, a to je že malo tumač.

Torej. Smo nekaj let hodili v prav lušten kamp pri Zadru je slišal na ime Borik. Menda je bil cel kompleks a za nas je bil samo kamp, restavracija ob njem in hotel, iz katerega se je slišala ponoči muzika. Dalje ni nikoli nihče šel. Na drugo stran tu in tam kakšna osamela kamnita hiška med vinogradi. Kolovoz je bil po rdeči zemlji in po skalah, uj sem užival, ko mi je vroč rdeč pesek med prsti sikal, ko sem tam tekel. Danes vidim na Gugitu, hišo pri hiši, prav daleč je potrebno poskrolati, da prideš do podobne scene.

»Pa reč kej, če morš.«

Torej, v Boriku, sem bil že zrel za prve mozolje, ki jih sicer še ni bilo, a bodo slej, ko prej in sem topogledno tudi pomno opazoval starejše, kaj in kako glede nežnega spola. Sem se sicer še vedno delal, kao, mene to ne zanima, v resnici sem se zaljubil že drugi dan, ko je sosedova smrklja zjutraj pozdravila, ko se je prikazala iz šotora.

»Bonžur.«

Od zdaj naprej se učim francosko. Se še danes, sem jo kompletno pozabil, če ne bi tole pisal se je tudi nikoli ne bi več spomnil, naučil se še sedaj nisem.

Brat se je kibiciral z vrstniki na pomolu, u, to je bilo sila resno opravilo, sam sem imel mali gumijasti čoln, bolj na šlauh kot čoln, a imel je ušesa in vesli in se je dalo malček poveslati. Ne predaleč, ker je bil občutljiv celo na veter, ne samo na morski tok in se je kaj hitro pripetilo, posebej popoldne, da sem komaj do obale prišel.

V čolnu sem sanjaril, kako se reče po francosko

»živjo in, če bi imel denar, al greš na sladoled.«

Mi ni bilo dano izvedeti. So prav kmalu odšli dalje, sam sem pomno opazoval dno, tako, da sem ležal z glavo v vodi, večinoma v čolnu in se počasi premikal ob obali. Zelo zanimivo početje, to sem velikokrat počel, a sedaj mi je koncentracija stalno uhajala v Francijo.

»Al pa majo tam tudi morske ježke?«

Če je hotel brat na ples na teraso bližnjega hotela, tam so namreč igrali Crveni koralji, me je moral s sabo vzeti. Večinoma so posnemali angleške The Shadows, a to je bil za tiste čase pravi rock and roll in kot tak teška avandgarda. Sam še nisem bil za take novotarije in sem na ograji sedel in gledal množico, ki se je zvijala na plesišču. Takrat so se že pojavljali dolgolasci, no malček daljše lase, še milijon let od tapravih metalcev in so bili prav hecni, ko so punce brke imele.

Potem pa, ja včasih smo šli na palačinke, zvečer, čoporativno. Starša sta pojedla vsak svojo in deci črnega in sta zaključila, midva sva šele začela. Tako sva jih oboževala, da je padla stava, se stave ne spomnim, a rezultat je bil, da sem jedel že 20 palačinko, da mi je šlo že na bruhanje in nisem odnehal, brat trideseto in so prišli kuharji gledal kaj se dogaja in je bil potem toliko večji žur, ker sta jih mazala otroka in se jih je nabralo kar nekaj , ki so navijali. Jih več kot 50 nisva. Še potem sva bila več na stranišču kot v šotoru.

»No ja. Nekaj sva pa le počela skupaj.«

14 ŽICA

Večinoma poškodb ni bilo veliko. Ne štejem seveda urezov pri delanju piščali ali puščic. To je bilo normalno. Malo si zacvilil, če si bil že velik, še prav na veliko zaklel, čeprav velikokrat z nepravilno izgovorjavo, potem si obliznil urez, če je zelo teklo si še nekaj trenutkov cuzal rano, potem že nadaljeval z nastajajočo umetelnostjo.

A kot rečeno, te krvi ne štejem.

Je bilo zato toliko bolj krvavo ….

Tečem tako za bratom, ta se je prebijal med drenjajočimi telesi tržnice v Zadru. Tam si moral biti še posebej previden, ker na nekaterih kamnih, kateri so bili mokri, ker je kateri od branjevcev kaj razlil, da ne omenjam razmazanega paradižnika, tam še ta veliki asi niso zvozili, in si kaj lahko štrbunknil . Tako, da je bilo potrebno previdnost not prinesti, kjer je pač izgledalo, da je mogoča popolna brzina. In tako letiva iz tržnice po ozkih uličkah, a zakaj, pojma nimam, a to se je stalno dogajalo in pribrziva skozi obzidje na rivu. Saj ne vem, če je tam riva, tam so včasih ladje pristajale v Zadru, mogoče še vedno. No, takoj za obzidjem je bilo nekaj metrov trave ali kar naj bi travo predstavljalo pod žarkim dalmatinskim soncem. Mogoče je celo pozimi rasla. Sedaj je bilo med peskom rdeče zbite zemlje samo nekaj oguljenih bilk. In ta del kobajagi zelenice, ki je menda predstavljal obrambni jarek ali celo, kot v starih cajtih, a je moralo biti sila veliko cajtov, celo morje do obzidja, kot v primeru Splita. Ne vem, če je tu tako. Bodo kateri bolj pametni povedali.

No, ta kobajagi zelenica je bila ograjena z žico. Navadno žico, sicer zarjavelo, a čisto navadno, pritrjeno na kakšnih 40 cm lesene količke, z žeblji pritrjeno.

In to preskoči brat, takoj za vrati v obzidju, sam sem se moral ustaviti in si pomagati, da sem čez prišel. Ravno ne veš ali bi spodaj po prahu, bo mama huda, da se po prahu valjaš ali čez. Sem se odločil za drugo, kar mi je vzelo kar nekaj trenutkov, skratka sem zaostajal. Zato se pri naslednjem preskoku odločim za taktiko odraslih, čeprav tudi brat takrat še ni bil, a je bil toliko večji, da je že po odraslo preko ograje skakal in to pozo zavzamem.

Se mi je že v trenutku, ko sem se odrinil zdelo, da tole bo za mišiga, če bo, se zataknem na žico in to tako, da stopim nanjo. Žica se napne in namesto, da bi me odfederiralo, kar bi bilo edina pravica skazica, se odtrga. Pa, ko bi samo to. Bi pač telebnil na asfalt, na drugi strani ograje je bil in verjetno še je (asfalt vendar), čeprav mogoče ograje ni več, ker je bila, kaj vem, po moje se je enmu nekaj zdelo. Funkcionalna sigurno ni bila, takrat še nisem tako na svet gledal.

Se odtrga in tisti, ki kaj veste o napetih in precvikanih žicah, delujejo podobno kot strune, malček so elastične, zato se jih z navijanjem na kitari lahko uglasi na višji ali nižji ton in ko se taka strga, useka kot ... , no kot utrgana žica, ne vem, če še kdo ali kaj tako.

In se mi zarije pod kožo na desnem kolenu in nekje na sredini še celo ven pogleda. Vse skupaj se je zgodilo, polet preko žice namreč, po moje v dveh trenutkih. Tretjega sem izkoristil samo na pol, ker sem potegnil žico iz rane, ker potrebno je bilo ujeti brata in potegnil tako nestrokovno, da se je koža tam odprla. V četrtem trenutku, ker v drugi polovici tretjega trenutka še ni nič bolelo, samo izgedalo je zares čudno . Kje je še kdaj kdo z žico skozi koleno okoli flankedral.

Pol, ko sem videl in se zavedal kaj se je zgodilo, seveda sem pozabil na brata in samo pomno opazoval kaj bo s kolenom. Ni začela v potokih brizgati kri. Izgleda, da tam nimamo kaj veliko žil. Ja, je tekla. Je skelelo, ko vrag. Sem se vseeno prvo usedel na rob pločnika, nekaj trenutkov še opazoval raztrganino, stiskal koleno, je potem luknja manj bolela in zaključil, da na takole se joka in začel prvo počasi, potem vse bolj in bolj tuliti.

Brata še dolgo ni bilo. Se je prej zbrala radovedna gruča:

»Šta ti je dečko?

A gde su tu starci?«

Ej, še jokati se nisem mogel normalno. Kakšna čudna scena.

---

15 FLAŠI

SKLETENICI

sem nesel in tekel. Bili smo nekje na obali Ohridskega jezera.

Se spomnim, sva enkrat sedela na vrhnji veji ogromnega drevesa, iz spodnjih se je sicer skakalo v hladno vodo, zgoraj se je videlo daleč po obalah jezera. Zvečer je bil na vrhu tak ljubi mir in še starši niso videli, da je brat kadil. Sediva in mi pripoveduje, da zna tako kaditi, da se mu iz ušes kadi. Prav pomno sem opazoval in se stegoval, da bi videl čarovnijo, kar mi zmanjka ravnotežja in … Se nisem udaril v nobeno vmesno vejo medtem, ko sem dol letel. Samo konec je bil še kar na pauh. Ne sicer direkt, bi po moje konec naredil, a je sila peklo po trebuhu in stegnih. Se mi je zdelo, da sem ene pol ure pod vodo ostal. 10 minut sigurno. Ajde, minuto pa res pa, ko sem ven pogledal in preden sem se začel dreti, se je brat še vedno smejal na vse pretege, še malo pa bi še sam dol štrbunknil.

V kampu polnem tabornikov. Šotor smo imeli še kar ob obali. Vodo se je nalivalo, še kar visoko ob cesti na hribu. Tako, da sva bila zadolžena za dostavo vode.

Da si dospel do gor je bilo potrebno preteči celotno zgradbo tabornikov. Od ta malih do velikih in vmes voditelji, da so jih imeli pod budnim očesom.

Pri vzponu so premnogokrat komentirali, kar se pač reče mečkinu, ki flaši nosi, tam sedijo junaci s cigaretami v ustih in pivo lokajo in komentirajo mimoidoče. Šport, katerega smo potem tudi sami prakticirali. A do tam je bilo še daleč.

Na povratku sem obvezno tekel. Kar so tudi komentirali, vse vključno z pazi, da ne padneš.

In eto ti, sem preskakoval po dve stopnici in se zvrnil točno pred sanitetno šotor. In to tako, da sem s koleni in dlanmi zaustavil na betonu, vmes je bila še razbita steklenica.

Tudi ta izkušnja se mi še pozna, čeprav je bila na drugem kolenu.